Appeal dismissed; mutual nationality condition for denationalization not proven by Yugoslav citizenship alone.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against an administrative court decision denying restitution of land to a claimant. The claimant argued that the deceased was a Yugoslav citizen without Slovenian citizenship, yet entitled to denationalization. The court held that Yugoslav citizenship alone does not satisfy the mutual nationality requirement under the Denationalization Act. Consequently, the appeal was rejected, and the original decision confirming the denial of restitution was upheld.
Legislator headnote
AI generated1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji; 70. člen Zakona o denacionalizaciji: A person holding only Yugoslav citizenship without specific republic citizenship does not meet the mutual nationality condition required for denationalization rights.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
[JEDRO]
Če je oseba imela le jugoslovansko državljanstvo in nobenega republiškega, ni dokazan pogoj vzajemnosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 4.12.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 2.2.2000. Z njo je organ prve stopnje upravičencu J.J. vrnil v last idealni del 1/2 parcele št. 210/4 vl. št. 42 k.o. L.d., med tem, ko je zahtevo za vrnitev dela v višini 1/2 iste parcele, ki je bila podržavljena F.J., zavrnil (II. točka izreka).
V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je nesporno, da je z odločbo Upravne enote M. z dne 6.8.1998 ugotovljeno, da se je pokojni F.J., rojen 26.5.1895, od 28.8.1945 do smrti dne 20.6.1969, štel za jugoslovanskega državljana in da dne 28.8.1945 ni postal tudi državljan Republike Slovenije, glede na to, da na dan 6.4.1941 ni imel domovinske pristojnosti na ozemlju te republike. V sporni zadevi sicer ni ugotovljeno, v kateri od republik bivše SFRJ je bilo vpisano republiško državljanstvo F.J., nesporno pa je, da navedeni ni bil vpisan v državljansko knjigo v Republiki Sloveniji. Zato je za presojo upravičenosti do denacionalizacije odločilna določba 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 - ZDen-B), ki kot pogoj postavlja vzajemnost, ki jo uživajo državljani Republike Slovenije v državi katere državljan je oseba iz 3., 4. in 5. člena ZDen. Ker iz odločbe, s katero je bilo ugotovljeno državljanstvo F.J., ni razvidno republiško državljanstvo, tudi ni podlage za ugotavljanje vzajemnosti, kot je že pravilno ugotovila tožena stranka. Iz okoliščin primera in glede na opravljanje državne službe je sicer prvostopni upravni organ postavil domnevo, da je navedeni vpisan v evidenco državljanov na območju Srbije, kar pa ne more biti podlaga za ugotavljanje vzajemnosti, glede na to, da gre le za domnevo. Sodišče prve stopnje se v celoti strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da med Zvezno republiko Jugoslavijo in Republiko Slovenijo ni ugotovljena vzajemnost, zato tudi v primeru, če bi tožniku uspelo dokazati, da je F.J. bil srbski državljan, do denacionalizacije ne bi bil upravičen. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo vse tožbene ugovore v zvezi z ugotovitvijo državljanstva, ker je za presojo sporne zadeve odločilnega pomena ugotovitev, da upravičenec ni vpisan v evidenco državljanov Republike Slovenije, saj mu to državljanstvo z ugotovitveno odločbo Upravne enote M. ni bilo priznano in da gre za osebo, za katero ni ugotovljeno, da je državljan katere od republik bivše SFRJ, za katero bi veljal pogoj vzajemnosti, ki bi ga bilo treba presojati po določbi 3. odstavka 9. člena ZDen.
V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. S pravnomočno odločbo Upravne enote M., izdano na podlagi 63. člena ZDen, je ugotovljeno, da je pokojni F.J. do smrti dne 20.6.1969 štel za jugoslovanskega državljana. Na osnovi te odločbe mu je mogoče vrniti v last in posest nacionalizirano premoženje. J.F. (F.) je ob propadu Kraljevine Jugoslavije (aprila 1941) služboval in stanoval v N. Tu je bival ves čas vojne in po končani vojni do konca 1945. V začetku 1946 se je preselil v Slovenijo, čez nekaj let v S. in leta 1960 nazaj v Slovenijo, v vas R., občina M. Tu je živel pri sestri in prejemal pokojnino do smrti. Njegovi pravni nasledniki so pridobili dokument, da F.J. ni državljan Republike Srbije, Zvezne države Jugoslavije. Na tej podlagi trdijo, da ni državljan katerekoli druge federalne enote bivše Jugoslavije. Živel je samo v Sloveniji in en čas v Srbiji. Zato v tem primeru ni potrebno ugotavljati reciprocitete, predvidene v 1. členu ZDen-B.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Na podlagi nespornih dejstev, da je z odločbo z dne 6.8.1998 ugotovljeno, da se je pokojni F.J. od 28.8.1945 do smrti dne 20.6.1969 štel za jugoslovanskega državljana in da ni bil vpisan v državljansko knjigo v Republiki Sloveniji, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev pravilna. Z uporabo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 - ZDen-B) je pravilno ugotovljeno, da je F.J. šteti za tujega državljana, ker je na dan 28.8.1945 bil jugoslovanski državljan. Jugoslovanski državljan pa je denacionalizacijski upravičenec, če je v skladu s 70. členom ZDen dokazano, da je izpolnjen tudi pogoj vzajemnosti, to je, da državljani Republike Slovenije v državi, katere državljan je ta tuja oseba, uživajo pravico do denacionalizacije v enakem obsegu. V tem primeru pa tožeča stranka tega pogoja ni dokazala, saj niti ni zatrjevala, da bi F.J. sploh imel tudi republiško državljanstvo katere izmed ostalih republik prejšnje skupne države. Da bi F.J. bil slovenski državljan, pa glede na odločbo z dne 6.8.1998, ni dokazano. Le ugotovitev, da je F.J. bil jugoslovanski državljan, pa za status denacionalizacijskega upravičenca ni dovolj.
Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.