Legislator Case Law & Legislation
Sklep I Pr 30/93 ECLI:SI:VSRS:1993:I.PR.30.93 AI generated

Slovenian Supreme Court dismisses transfer request when co-defendant liability is independent of primary insurer's limit.

Case Number Sklep I Pr 30/93
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected a request to transfer jurisdiction to a single court for multiple victims' claims. Plaintiffs argued that the insurer's limit in Celj would be insufficient if all victims were consolidated, while the insurer contended the limit was a valid reason for transfer under the Civil Procedure Act. The court ruled that because the second defendant's liability and fair compensation obligation are independent of the first defendant's liability limit, the insurer's limit does not constitute a weighty reason for jurisdictional transfer.

Legislator headnote

AI generated

3. odstavek 93. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja; 68. člen ZPP: An insurer's limit objection constitutes a weighty reason for determining a different competent court only if the claimant's liability against the primary defendant is dependent on that limit; otherwise, it is not.

Keywords

AI generated
jurisdictional transfer insurer limit objection co-defendant liability fair compensation obligation weighty reason standard multiple victims claims civil procedure act

Cited Legislation

AI generated
3. odstavek 93. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja
68. člen ZPP
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se kot neutemeljen zavrne.

[JEDRO]

V tožbi zatrjevana odškodninska odgovornost drugega toženca in iz le-te izvirajoča obveznost plačila pravične odškodnine, ni odvisna od višine obveznosti prve tožene stranke. Zato v konkretnem primeru predlog za delegacijo, s katero bi se omogočilo, da le eno sodišče obravnava odškodninske zahtevke vseh oškodovancev, ki zahtevajo plačilo odškodnine tudi od prvotožene stranke, ni utemeljen, saj v opisani situaciji "ugovor limita" prve tožene stranke ni tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožniki so pri Temeljnem sodišču v Novem mestu, enoti v Brežicah vložili tožbo proti toženima strankama zaradi plačila odškodnine za škodo, ki so jo po tožbenih trditvah utrpeli v prometni nezgodi dne 31.10.1991.

S pismeno vlogo z dne 8.9.1993 je prva tožena stranka sodišče obvestila, da je zaradi posledic, ki so nastale v prometni nezgodi dne 31.10.1991, v teku še en pravdni postopek in sicer pri Temeljnem sodišču v Celju, enoti v Celju. Zadeva se vodi pod opr. št. P 35/93, kot tožniki pa nastopajo ... Ker je oškodovancev več, tudi valorizirana zavarovalna vsota ne bo zadoščala za izplačilo vseh odškodnin. Bilo bi smotrno, da se zadeva obravnava pred enim sodiščem. Le ob skupnem obravnavanju bi lahko vsak od tožnikov dobil sorazmeren del odškodnine.

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče sicer pritrjuje prvi toženi stranki, da ugovor sorazmernega znižanja pravic oškodovancev do zavarovalnice, če je oškodovancev več, celotna odškodnina pa presega zavarovalno vsoto, s katero zavarovalnica v konkretnem primeru jamči (3. odstavek 93. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list SFRJ, št. 17/90 in 82/90), lahko predstavlja tehten razlog po 68. členu ZPP, ki narekuje določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Toda v obravnavanem primeru so tako v zadevi, ki je v teku pri Temeljnem sodišču v Novem mestu, enota v Brežicah, kot tudi v zadevi, ki je v teku pri Temeljnem sodišču v Celju, enota v Celju, poleg zavarovalnice, ki je ugovor podala, toženi še drugi toženci.

Na morebitno obveznost teh do tožnikov pa višina obveznosti prve tožene stranke do tožnikov ne vpliva. Ali drugače, v tožbi zatrjevana odškodninska odgovornost drugega toženca in iz le-te izvirajoča obveznost plačila pravične odškodnine, ni odvisna od višine obveznosti prve tožene stranke. Zato v konkretnem primeru predlog za delegacijo, s katero bi se omogočilo, da le eno sodišče obravnava odškodninske zahtevke vseh oškodovancev, ki zahtevajo plačilo odškodnine tudi od prvotožene stranke, ni utemeljen, saj v opisani situaciji "ugovor limita" prve tožene stranke ni tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišče.