Supreme Court dismisses administrative lawsuit against a procedural suspension order, ruling it is not a reviewable decision.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia revoked the lower administrative court's judgment and dismissed the plaintiff's administrative lawsuit. The plaintiff challenged an order suspending the trademark registration process pending a parallel invalidation proceeding, arguing procedural violations and errors in fact-finding. The court held that such a suspension order is merely a procedural step and not a substantive decision granting or denying rights, thus falling outside the scope of reviewable acts under the Administrative Dispute Resolution Act.
Legislator headnote
AI generatedZakon o industrijski lastnini; Zakon o upravnem sporu: A procedural order suspending an administrative proceeding is not a reviewable decision under administrative dispute resolution law because it does not substantively determine the rights or obligations of the parties.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.
[JEDRO]
Sklep o prekinitvi postopka ni odločba, ni akt Urada, s katerim bi bilo meritorno odločeno o pravici ali obveznosti stranke v upravni stvari; torej ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
ZIL posebej določa, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo le odločbe (in ne sklepi) Urada, pri čemer sklep o prekinitvi postopka za priznanje znamke, proti kateremu je možna pritožba, ni upravni akt, niti akt ali dejanje, za katerega ZUS določa sodno varstvo. Zato upravni spor proti sklepu o prekinitvi postopka ni dopusten.
[OBRAZLOŽITEV]
Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Urad) je s sklepom z dne 28.6.2001, prekinil postopek za priznanje znamke "B.L." do zaključka postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za razveljavitev mednarodno registriranih znamk.
Proti temu sklepu je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani (Upravno sodišče) je z uvodoma navedeno sodbo zahtevku ugodilo in sklep tožene stranke o prekinitvi postopka odpravilo. Ocenilo je, da ugotovitev neuporabe znamk oziroma odločitev o razveljavitvi znamk ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev o priznanju druge znamke.
Sodbo Upravnega sodišča sta izpodbijali tožena stranka in stranka z interesom zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je Vrhovnemu sodišču prvenstveno predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in potrditev sklepa o prekinitvi postopka, podredno pa vrnitev zadeve v reševanje Upravnemu sodišču, medtem ko je stranka z interesom prvenstveno predlagala zavrženje tožbe kot nedovoljene, podredno pa enako kot tožena stranka.
Navedbam tožene stranke in stranke z interesom je tožeča stranka nasprotovala ter Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev njunih pritožb in potrditev sodbe Upravnega sodišča.
Vrhovno sodišče se je pri odločanju v tej zadevi oprlo na določbe Zakona o industrijski lastnini (ZIL; Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93) ter na določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000).
Tožba se zavrže.
(1) Urad vodi upravni postopek in opravlja druge upravne zadeve, ki se nanašajo na pridobitev in varstvo izumov in znakov razlikovanja (prvi odstavek 6. člena ZIL). Proti odločbam, ki jih izda Urad na podlagi tega zakona, ni pritožbe; možen pa je upravni spor (drugi odstavek 6. člena ZIL).
(2) Urad je v postopku za priznanje znamke na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86; Uradni list SFRJ, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 55/92) prekinil postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja (prvi odstavek 144. člena ZUP). O prekinitvi postopka je izdal sklep, proti kateremu je bila dovoljena posebna pritožba (prvi odstavek 144. člena ZUP), o čemer je seznanil stranke v pravnem pouku (prvi odstavek 222. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZUP). Pri tem je sicer zmotno citiral določbe Zakona o upravnem postopku (ZUP/99; Uradni list RS, št.
80/99), vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj so določbe o predhodnem vprašanju v obeh zakonih identične (primerjaj prvi odstavek 144. člena ZUP/86 in prvi odstavek 147. člena ZUP/99).
(3) Sklep o prekinitvi postopka za priznanje znamke nedvomno ne predstavlja odločbe v smislu drugega odstavka 6. člena ZIL. Zakon sicer pozna odločbe in sklepe (za slednje glej 56. člen in četrti odstavek 86. člena ZIL), vendar pa popolnoma jasno določa, da je upravni spor mogoč (zgolj) proti odločbam Urada, izdanim na njegovi podlagi. Sklep o prekinitvi postopka pa ni odločba, ni akt Urada, s katerim bi bilo meritorno odločeno o pravici ali obveznosti stranke v upravni stvari; torej ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu (3. točka prvega odstavka 34. člena ZUS).
(4) Sicer pa se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo le akti in dejanja, za katere tako določa ZUS (1. člen in drugi odstavek 3.
člena ZUS) ali drug zakon. Glede na to, da ZIL posebej določa, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo le odločbe (in ne sklepi) Urada, pri čemer sklep o prekinitvi postopka za priznanje znamke, proti kateremu je možna pritožba, ni upravni akt v smislu prvega odstavka 3. člena ZUS, niti akt ali dejanje, za katerega ZUS določa sodno varstvo, upravni spor v tej zadevi ni dopusten.
(5) Zato je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 75. člena in v zvezi s 3. točko prvega odstavka 34. člena ZUS sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in tožbo zavrglo.