Court dismisses appeal; land transfer for tax debt is not nationalization under ZDen.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Prenos zemljišč davčnega dolžnika na podlagi Uredbe o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov ni način podržavljanja, ki omogoča denacionalizacijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.2001. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 20.2.2001, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnika ter I.S., M.J. in M.S. za vrnitev zemljišča parcele, št. 185 k.o. O.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, prešlo v družbeno lastnino na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora K., Oddelka za finance z dne 3.6.1963, zaradi, kot izhaja iz te odločbe, neporavnanega zapadlega davka I.S. Odločba je bila izdana na podlagi Uredbe o dopolnitve uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Uredba, Uradni list FLRJ, št. 42/62). Ta je določala, da se lahko v družbeno lastnino sprejme zemljišče, ki so ga posamezniki ali civilne pravne osebe ponudile v odplačilo zapadlega davka. Podržavljenje zemljišča na podlagi navedene Uredbe pa po presoji sodišča ni način podržavljenja, ki je po določbah ZDen predviden kot podlaga za denacionalizacijo. Zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bilo zemljišče nasilno odvzeto zaradi nezmožnosti plačila davčnih obveznosti za leto 1962. Razlog za neplačilo davčnih obveznosti je bil v tem, da je občinski oddelek za finance za leto 1962 vsem kmetom v interesnih okoliših, predvidenih za formiranje velikih družbenih kmetijskih obratov, predpisal tako visoke davke, da teh niso bili sposobni poravnati. Vsi kmetje so bili pozvani k podpisu neke listine, ki je bila podlaga za razlastitev zemljišča z upravno odločbo. Listina je bila vsiljena v podpis, zato tožnik meni, da gre za način podržavljenja, ki je naveden v 5. členu ZDen kot podlaga za denacionalizacijo. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni šlo za podržavljenje premoženja na podlagi predpisa oziroma na način, ki ga ZDen določa kot podlago za denacioinalizacijo. V postopku je bilo ugotovljeno in niti ni sporno, da je bila prejšnja lastnica zemljišča, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, davčna dolžnica. Iz listin v upravnih spisih, in sicer iz odločbe z dne 3.6.1963 izhaja, da je za poplačilo davčnih dolgov zemljišče ponudila pristojnemu organu. S tem je torej izrabila možnost, določeno v 60a členu Uredbe, to je poravnavo zapadlega davčnega dolga s prenosom zemljišča davčnega dolžnika v družbeno lastnino. Prehod zemljišča na tej podlagi pa ni podržavljenje, ki po določbah ZDen omogoča denacionalizacijo.

Pritožbena navedba, da je bila podlaga za razlastitev zemljišča z upravno odločbo listina, ki je bila vsiljena v podpis, je, glede na podatke v predloženih spisih, pritožbena novota. In ker tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji, ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Po določbi 1. odstavka 71. člena ZUS sme pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, tako kot v tem primeru, pa do konca postopka na prvi stopnji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.