Legislator Case Law & Legislation
Sodba II Ips 533/92 ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.533.92 AI generated

Supreme Court dismisses appeal; lease of rooms in one-family house is not a tenancy agreement under Housing Law.

Case Number Sodba II Ips 533/92
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against the second-instance court's confirmation of a first-instance judgment ordering the tenant to vacate rooms. The tenant argued that the entire basement unit constituted a single tenancy unit under the Housing Law, but the court found the factual record showed the lease was for individual rooms with shared common areas. Consequently, the court held that the agreement did not meet the legal definition of a tenancy agreement, thereby rejecting the tenant's claim for housing protection.

Legislator headnote

AI generated

ZSR 1. odst. 4.; ZSR 34. in 81. člen; A lease of individual rooms within a one-family house with shared common areas does not constitute a tenancy agreement under the Housing Law, and the tenant cannot claim housing protection rights derived from such an agreement.

Keywords

AI generated
tenancy agreement definition one-family house lease shared common areas housing law protection subtenancy agreement revocation of appeal room rental vs tenancy

Cited Legislation

AI generated
3. odst. 385. čl. ZPP
Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev, ki jih v reviziji ni moč izpodbijati (3. odst. 385. čl. ZPP), pa ni moč sklepati, da naj bi bil predmet oddaje po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama 7.12.1987 in poimenovani kot podstanovalska pogodba, stanovanje (1.
1. odst. 4. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih
ZPP), pa ni moč sklepati, da naj bi bil predmet oddaje po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama 7.12.1987 in poimenovani kot podstanovalska pogodba, stanovanje (1. odst. 4. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljevanju ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158.
158. čl. Stanovanjskega zakona
Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljevanju ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona - UR.l.
34. čl. ZSR
81. čl. ZSR
393. čl. ZPP
Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje je moč povzeti, da je tožnik tožencu oddal v svoji enodružinski stanovanjski hiši najprej eno sobo, nato pa še eno sobo ob souporabi skupnih prostorov. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev, ki jih v reviziji ni moč izpodbijati (3. odst. 385. čl. ZPP), pa ni moč sklepati, da naj bi bil predmet oddaje po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama 7.12.1987 in poimenovani kot podstanovalska pogodba, stanovanje (1. odst. 4. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljevanju ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona - UR.l. RS 18/91-I).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da se mora izseliti in izprazniti dve sobi, kuhinjo in shrambo v hiši. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji sodiščema očita, da sta nepravilno uporabili določbe ZSR, ki opredeljujejo pojem stanovanja. Toženec in njegova družina namreč uprabljajo celotno podstrešno stanovanje, ki v naravi predstavlja 2 sobi, kuhinjo, shrambo in hodnik s souporabo WC-ja. Ti prostori predstavljajo samostojno stanovanjsko enoto, imajo poseben vhod in se zapirajo z enim ključem. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje je moč povzeti, da je tožnik tožencu oddal v svoji enodružinski stanovanjski hiši najprej eno sobo, nato pa še eno sobo ob souporabi skupnih prostorov. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev, ki jih v reviziji ni moč izpodbijati (3. odst. 385.čl.ZPP), pa ni moč sklepati, da naj bi bil predmet oddaje po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama 7.12.1987 in poimenovani kot podstanovalska pogodba, stanovanje (1. odst. 4. čl.Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljevanju ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona - Ur.l.RS 18/91-I). Sodišču tedaj ni moč očitati, da bi zmotno razlagalo pojem stanovanja. Iz povedanega pa je moč povzeti tudi to, da se toženec (že zato) ne more sklicevati na pridobljeno pravico uporabe in iz le-te izvirajočo stanovanjsko zaščito, do katere bi bil upravičen po stanovanjski pogodbi, sklenjeni za nedoločen čas (34. čl. in 81. čl. ZSR). Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).