Tenant's eviction claim upheld; moving to nursing home does not lose housing right under Slovenian law.

Revizija druge tožeče stranke in revizija prve in druge tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni.

[JEDRO]

Po 58. in 64. členu ZSR imetnik stanovanjske pravice ne izgubi stanovanjske pravice zgolj zato, ker je odšel v dom za ostarele. Zanj tudi ne velja prepoved oddaje celega stanovanja v podnajem.

Če stanovanja po SZ ne kupi imetnik stanovanjske pravice, temveč njegov ožji družinski član, ima le slednji pravico zahtevati izselitev nezakonito vseljenih oseb (58. člen SZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Na pritožbo tožečih in prve ter druge tožene stranke je sodišče druge stopnje prvostopno sodbo spremenilo tako, da je prvi in drugi toženi stranki naložilo, da sta sporno stanovanje dolžni izprazniti in ga praznega oseb in stvari izročiti prvi tožeči stranki v roku 60 dni.

Proti sodbi sodišča druge stopnje so vložili revizijo druga tožeča stranka ter prva in druga tožena stranka.

Druga tožeča stranka izpodbija drugostopno sodbo le glede svoje aktivne legitimacije. Revizijo vlaga iz previdnosti, ker je kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice sklenila podstanovalsko razmerje in zato meni, da ima aktivno legitimacijo za izpraznitveni zahtevek. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da tudi proti njej ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa obe sodbi glede nje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva in druga tožena stranka pa vlagata revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdita, da sta sodišči prve in druge stopnje prekoračili tožbeni zahtevek. Ker pa je v teku postopek o veljavnosti prodajne pogodbe glede spornega stanovanja, sta sodišči o zadevi odločali tudi preuranjeno. Do rešitve tega predhodnega vprašanja bi morali s postopkom počakati ali pa zadevi združiti. Odločitev o zahtevku je namreč odvisna od vprašanja ali je F.D. izgubila stanovanjsko pravico, ko je odšla v dom za ostarele in stanovanje v celoti prepustila toženim strankam. Zato toženi stranki predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Druga tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja svojo aktivno legitimacijo v tem postopku. Res je sicer, da je ona kot imetnica stanovanjske pravice sklenila podstanovalsko pogodbo. Toda s tem, ko je stanovanje z njenim soglasjem kupila prva tožeča stranka, je podstanovalsko razmerje prenehalo. Toženi stranki odtlej stanovanje zasedata nezakonito. Pravico zahtevati izselitev oseb, ki stanovanje uporabljajo nezakonito, pa ima po 58. členu stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91) lastnik stanovanja in ne prejšnji imetnik stanovanjske pravice. To pravico je z nakupom stanovanja pridobila prva tožeča stranka in jo tudi v tej pravdi uveljavila. Zato je

sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da druga tožeča stranka za zahtevek na izpraznitev spornega stanovanja ni aktivno legitimirana. Njena revizija torej ni utemeljena.

Neutemeljena pa je tudi revizija prve in druge tožene stranke.

Tako ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Stranka mora v reviziji obrazloženo navesti katere kršitve ZPP uveljavlja. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da sta sodišči prekoračili tožbeni zahtevek, ki naj bi bil celo nesklepčen, ne zadošča. Poleg tega je prekoračitev revizijski razlog le, če je to kršitev storilo sodišče druge stopnje (2. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje pa je prvostopno sodbo spremenilo tako, da je postavljenemu tožbenemu zahtevku le delno ugodilo (le primarnemu tožbenemu zahtevku prve tožeče stranke).

Tudi morebitne kršitve določb o predhodnem vprašanju, prekinitvi postopka in združitvi pravd je mogoče storiti le na prvi stopnji. Ker ne gre za kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP, jih ni mogoče uveljavljati v revizijskem postopku (1. odstavek 385. člena ZPP). Posredno jih je dopustno obravnavati le, če so bile uveljavljane v pritožbenem postopku, pa jih to sodišče ni obravnavalo ali pa je o njih napačno odločilo (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pritožbene ugovore v zvezi s kršitvami ZPP obravnavalo in pri tem samo ni storilo nobene kršitve ZPP. Pravilno je štelo, da je sodišče za potrebe tega postopka smelo samo rešiti predhodno vprašanje, o katerem še ni pravnomočno odločeno (12. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi smelo samo presoditi, ali bo prekinilo postopek ali ne (1. odstavek 213. člena ZPP). Ugovora glede združitve pravd pa revidenta v pritožbenem postopku nista uveljavljala. Sodišče druge stopnje po 313. členu ZPP pooblastila za združitev pravd nima in tako tudi te kršitve ZPP ni moglo storiti. Revidenta v zvezi s kršitvami ZPP o predhodnem vprašanju uveljavljata še ugovor o preuranjenosti odločanja. Čeprav sodi takšen ugovor med ugovore materialnega prava revizijsko sodišče že na tem mestu ugotavlja, da ni utemeljen, ker ima odločitev o predhodnem vprašanju pravni učinek le v pravdi, v kateri je to vprašanje rešeno.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določbe prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in sedaj veljavnega SZ.

Določbe ZSR je bilo potrebno uporabiti za presojo vprašanja ali sta toženca po tem zakonu pridobila stanovanjsko pravico ali ne. Sodišči sta se pravilno oprli na 58. in 64. člen ZSR, po katerih druga tožnica z odhodom v Dom starejših občanov ni izgubila stanovanjske pravice. Trditve tožencev o tem, da je bilo oddano celo stanovanje in okoliščine v zvezi s tem glede na specialno ureditev, ki je veljala za imetnike stanovanjske pravice, ki so se nastanili v domovih za ostarele, za odločitev tudi v revizijskem postopku ne morejo biti odločilne.

Določbe SZ pa je bilo potrebno uporabiti za odgovor na vprašanje, ali je prva tožeča stranka upravičena zahtevati izselitev tožencev. Revizijsko sodišče je o tem že zavzelo stališče v zvezi z revizijo druge tožeče stranke (glej zgoraj). Sodišči sta pravilno ugotovili, da je stanovanje na podlagi 117. člena SZ kupila prva tožeča stranka in da ima kot lastnica na podlagi 58. člena istega zakona pravico zahtevati izselitev tožencev iz stanovanja. S tem pa revizijsko sodišče tudi zavrača ugovor nesklepčnosti, saj zahtevek, kateremu je bilo ugodeno, temelji prav na navedenem določilu SZ. ZSR in SZ sta bila tako pravilno uporabljena.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).