Supreme Court dismisses appeal on alimony, ruling divorce impact on assets determines entitlement regardless of fault.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Sodna praksa določbo čl. 81. ZZZDR uporablja tako, da ugotavlja celotno premoženjsko stanje enega in drugega zakonca. Tistemu zakoncu, za katerega bi razveza zakonske zveze predstavljala tako hudo spremembo (poslabšanje) njegovega premoženjskega stanja, da bi se njegovo življenje popolnoma spremenilo, prisodi preživnino, ki naj vsaj delno omili posledice razveze. Še posebej to velja za zakonca, ki je bolan in delovno nesposoben.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo preživninskemu zahtevku tožeče stranke. Tožencu je naložilo, da je tožnici dolžan plačevati 5.000,00 SIT na mesec od 1.3.1993 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da bi pritožbeno sodišče kot pravno odločilno dejstvo moralo šteti v pritožbi naveden podatek o toženčevi plači. To sodišče je brez podlage štelo, da predstavlja znesek 64.000,00 SIT izjemen dohodek. Napak je tudi štelo, da je hrana za diabetike cenejša. V resnici je to najdražja prehrana. Končno ni dovolj upoštevalo, da je do razveze prišlo po krivdi toženca. Zato predlaga, da revizijsko sodišče zadevo v zavrnilnem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče napačno uporabilo 81. člen ZZZDR. Po tej določbi ima pravico do preživnine le tisti prejšnji zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in je nesposoben za delo. Tožnica je upokojenka z rednim virom sredstev za življenje. Medtem se je tudi toženec upokojil in tudi on ima težave s preživljanjem in visokimi stroški.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotnima strankama. Javni tožilec nanjo ni odgovoril, na revizijo tožeče stranke pa je odgovorila tožena stranka (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka napačno razlaga 81. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). V tej določbi je navedeno, da ima pravico do preživnine tisti zakonec, ki nima sredstev za življenje in je za delo nesposoben. Sodna praksa to določbo uporablja tako, da ugotavlja celotno premoženjsko stanje enega in drugega zakonca. Tistemu zakoncu, za katerega bi razveza zakonske zveze predstavljala tako hudo spremembo (poslabšanje) njegovega premoženjskega stanja, da bi se njegovo življenje popolnoma spremenilo, prisodi preživnino, ki naj vsaj delno omili posledice razveze. Še posebej to velja za zakonca, ki je bolan in delovno nesposoben.

Prav to je storilo tudi sodišče prve stopnje in temu je potem pritrdilo sodišče druge stopnje. Da je tožnica sladkorni bolnik ter delovno nesposobna, je bilo ugotovljeno. Prav tako je bilo ugotovljeno, da ima nizko pokojnino. Z navajanjem novot, ki so po 387. členu ZPP na revizijski stopnji nedovoljene, toženec navedenih ugotovitev ne more spremeniti. Sodišči sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožencu naložili, da mora tožnici plačevati preživnino.

Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno tudi pri odločitvi o višini preživnine. Sodišči sta materialnopravno pravilno ovrednotili tožničino nizko pokojnino in bolezen, pri tožencu pa njegov višji dohodek in delovno sposobnost. Revizija toženca zato ni utemeljena. Zaradi navedenega pa tudi tožnica s svojo revizijo ne more uspeti. Revizijsko sodišče je pri presoji moralo izhajati iz ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji, ki ga je kot podlago za svojo odločbo uporabilo tudi sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče k temu zavezuje 3. odstavek 385. člena ZPP, po katerem zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. S trditvijo, da je toženčev dohodek v resnici višji, kot je bil ugotovljen na prvi stopnji, namreč tožnica izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Del dejanskega stanja so tudi ostali stroški za preživljanje. Drugih kršitev ZPP pa tožnica ni uveljavljala.

Upoštevanje vzroka za razvezo zakonske zveze je materialnopravno vprašanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta ga sodišči prve in druge stopnje ustrezno upoštevali. Zato je tudi tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 166. člena v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Pravdni stranki z revizijo nista uspeli, odgovor pa ni bil potreben.