Legislator Case Law & Legislation
Sodba I Up 1448/2003 ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.1448.2003 AI generated

Appeal dismissed: Victim status requires violence by occupiers, not Allied air raids. Status denied for air raid victims under ZZVN. Appeal dismissed: Victim status requires occupier violence, not Allied air raids. Status denied for air raid victims under ZZVN.

Case Number Sodba I Up 1448/2003
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal, upholding the first-instance court's rejection of the applicant's claim for victim status under the Law on Victims of War Violence. The applicant argued that his suffering and loss of property justified recognition, but the court found no legal basis for this since his home was destroyed by Allied air raids rather than direct violence from occupying forces. The court ruled that the statute strictly defines war violence as acts by the occupier and its collaborators, excluding Allied military actions, thus denying the applicant's status.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN); status žrtve vojnega nasilja priznava le v primerih prisilnih ukrepov okupatorja in njegovih sodelavcev, ne pa tudi dejanj tretjih držav ali njihovih sil.

Keywords

AI generated
victim status recognition Allied air raids occupying forces violence Law on Victims of War Violence supreme court appeal statutory interpretation war victim rights

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ni pogojev za priznanje statusa ŽVN, če ni dokazanega vojnega nasilja, povzročenega s strani okupacijskih sil.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče RS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 18.12.2002, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 25.7.2002. Z njo je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 7.1.1944 do 15.5.1945, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da med drugo svetovno vojno nad tožnikom ni bilo izvajano nasilje od okupatorja ali njegovih sodelavcev, temveč so njegov dom porušila zavezniška letala. V razlogih sodišče navaja, da je med strankama nesporno, da je bila tožnikova hiša porušena med letalskim napadom dne 7.1.1944, ki so ga izvedla zavezniška letala. Tožnik tako ni zapustil svojega doma zaradi vojnega nasilja, povzročenega s strani okupacijskih sil. S tem pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Navedeni zakon namreč takšnega primera ne določa, zakona pa ni mogoče razlagati širše, ker zakon omejuje vojno nasilje le na ravnanja okupatorja in njegovih sodelavcev.

V pritožbi tožnik navaja, da je prizadet, ker sodišče ne upošteva vsega njegovega vojnega trpljenja in izgubo imetja, ki ga je ustvaril s svojimi delovnimi rokami. Ves čas vojne je sodeloval in pomagal ranjenim partizanom, jih skrival in obvezoval v svojem domu.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka meni, da je odločitev upravnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna, saj tožniku ni uspelo dokazati, da je bil med vojno izpostavljen prisilnemu ukrepu, upoštevajoč določbo 4. odstavka 2. člena ZZVN. Letalski napad, v katerem je bil porušen dom tožeče stranke, so namreč izvedla zavezniška letala, takšne primere pa navedeni zakon ne ureja.

Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Ob nespornih dejstvih, da je bila tožnikova hiša v M. porušena med letalskim napadom 7.1.1944, ki so ga izvedla zavezniška letala, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna. S pravilno uporabo materialnega prava, to je 1. člena in 4. odstavka 2. člena ZZVN, je pravilno sklepanje, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca, ker tožnik ni zapustil svojega doma zaradi vojnega nasilja, povzročenega s strani okupacijskih sil. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati, saj pritožnik niti ne ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju. Pomoč, ki naj bi jo nudil partizanom in prestano vojno trpljenje zaradi izgube imetja v tem primeru niso pravno pomembni zaradi razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.