Supreme Court dismisses denationalization appeal as expropriation laws post-1963 do not meet ZDen conditions.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker niti Odlok niti ZPLPZ, na podlagi katerih sta bili predmetni nepremičnini podržavljeni, nista navedena v 3. členu ZDen in ju tudi ni mogoče šteti med predpise iz 4. člena ZDen, saj sta bila izdana po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, pri razlastitvi parcel v obravnavanem primeru pa tudi ne gre za ukrep državnega organa brez pravnega naslova, niso podani pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.5.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za upravne zadeve Občine P. z dne 2.8.1993, s katerim je ta na podlagi 2.

odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86)

zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 3640/12 in št. 3640/13, vl.št. 5384 k.o. P.II.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da sta bili navedeni parceli podržavljeni na podlagi Odloka o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v zazidalnem območju L. II-dodatno (Uradne objave, št. 14/78, v nadaljevanju Odlok), ki je začel veljati 6.6.1978, oziroma Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76, v nadaljevanju ZPLPZ). Odškodnina za razlaščeno in iz posesti odvzeto zemljišče je bila določena s sklepom Temeljnega sodišča v Kopru z dne 4.2.1985 (ker med strankami ni prišlo do sporazuma o višini odškodnine za navedene nepremičnine). Tudi po presoji prvostopnega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije. Niti odlok niti ZPLPZ nista navedena med predpisi iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Oba navedena predpisa sta bila sprejeta v obdobju po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. Navaja še, da je v obravnavanem primeru prišlo do odvzema lastninske pravice ter posesti v obdobju, ko so bili posegi države v premoženje posameznikov že pravno urejeni in je bilo možno vsakršno odločitev izpodbijati z ustreznimi pravnimi sredstvi.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo meni, da je sodba nepravična in zmotna. Prepričan je, da so mu bile navedene parcele odvzete nezakonito in mu je bil zanje izplačan "drobiž". Ne more razumeti, da nima pravice do vrnitve navedenih parcel, čeprav se drugim premoženje vrača. Predlaga ponovno proučitev njegovega zahtevka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za denacionalizacijo podržavljenega premoženja po ZDen je pravno pomembna okoliščina, da je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, naštetih v 3. členu oziroma na način določen v 4. členu ZDen. V 3. členu ZDen je določeno, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, navedenih v tem členu. Po določbah 4. člena pa so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Ker niti Odlok niti ZPLPZ, na podlagi katerih sta bili predmetni nepremičnini podržavljeni, nista navedena v 3. členu ZDen in ju tudi ni mogoče šteti med predpise iz 4. člena ZDen, saj sta bila izdana po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, pri razlastitvi tožnikovih parcel v obravnavanem primeru pa tudi ne gre za ukrep državnega organa brez pravnega naslova, tudi po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso podani pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori. Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da morebitnih premoženjskopravnih vprašanj v zvezi z podržavljenim zemljiščem ali odškodnino, določeno ob podržavljenju, ni mogoče urejati v denacionalizacijskem postopku.

Glede na navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.