Supreme Court dismisses appeal; victim status denied because father died after May 15, 1945, under old law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Za status žrtve vojnega nasilja je bila posebno relevantna izpostavljenost nasilju v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945. Šele novela (Ur.l. RS, št. 110/02) je navedeno obdobje podaljšala do 31.12.1945.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče RS kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 19.5.2001. Tožena stranka je z navedeno odločbo v postopku revizije odpravila odločbo z dne 7.11.2000, s katero je Upravna enota Š.L. kot prvostopni organ ugodila zahtevi tožnice in ji priznala status in pravice žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, po ugotovitvi, da je oče I.P. izgubil življenje v taborišču M. dne 19.5.1945. Po presoji tožene stranke je organ prve stopnje odločil v nasprotju z zakonom, saj ni upošteval, da je oče tožnice umrl po 15.5.1945. Po določbi 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja - ZZVN gre status žrtve vojnega nasilja ob pogojih iz 1.

člena tega zakona tudi otroku, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, ali je bil ubit kot talec. Po 1. členu ZZVN se prizna status žrtve vojnega nasilja državljanu Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcem. Tudi iz določbe 2. člena ZZVN izhaja, da je osebi mogoče status žrtve vojnega nasilja priznati le za nasilje, ki mu je bila ta oseba izpostavljena v vojnem času, v obdobju 6.4.1941 do 15.5.1945. Tožnici statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati, ker je tožničin oče umrl 19.5.1945, torej v času, ko očetu ne bi bilo mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja. Status bi bilo očetu mogoče priznati od dneva nasilnega dejanja, ki ga je okupator nad njim izvedel, do 15.5.1945, če bi to obdobje trajalo več kot tri mesece.

Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da je ena od okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tudi čas, to je obdobje od 6.4.1941 do 15.5.1945. Ker je po 8. odstavku 2. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja le otrok, katerega starš je zgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je treba navedeno časovno omejitev upoštevati tudi pri presoji pogojev za priznanje statusa na tej podlagi. Sodišče v celoti sprejema razloge, s katerimi je svojo odločitev utemeljila tožena stranka in jih v izogib ponavljanju v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS ponovno ne navaja.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da odpravi odločbo tožene stranke in potrdi odločbo organa prve stopnje. Navaja, da sta stališči tožene stranke in sodišče prve stopnje napačni.

Pomembne so okoliščine za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Če bi držalo stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, bi zakonodajalec enostavno določil, da je žrtev pač tisti otrok, katerega starš je umrl do vključno 15.5.1945, vendar tega ne določa. Oče tožnice je umrl 19.5.1945, ko se je še vedno nahajal v taborišču, umrl pa je zaradi izčrpavanja in bolezni. Drugačna interpretacija smrti oziroma izgube življenja v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja predstavlja kršitev človekovih pravic (kršitev enakosti pred zakonom po 14. členu in kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS). Tožnica je ob navedeni interpretaciji v neenakem položaju napram vsakemu tistemu otroku, katerega starš je umrl do formalne kapitulacije Nemčije oziroma do 15.5.1945.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Okoliščine, v katerih je oče tožnice izgubil življenje, med strankama niso sporne. Umrl je 19.5.1945, torej štiri dni po formalnem koncu vojne. Sporno pa je, ali je to lahko zadostna podlaga za priznanje statusa, ki ga uveljavlja tožnica, na podlagi vloge z dne 12.7.2000, o tem njenem zahtevku pa je bilo na prvi stopnji odločeno 7.11.2000, na drugi stopnji (pri toženi stranki) pa 29.5.2001.

Glede na določbo 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki je bila podlaga za odločanje v konkretnem primeru in ki je veljala v času odločanja (tudi tožene stranke), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo podlage, da bi bilo zahtevku tožnice ugodeno. Ureditev, ki je veljala v času odločanja, je izpostavljenost nasilju vezala na obdobje od 6.4.1941 do 15.5.1945. Šele novela Zakona o žrtvah vojnega nasilja, objavljena v Uradnem listu RS, št. 110/2002, je 8. odstavek 2. člena med drugim spremenila tako, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu tudi po 15.5.1945, če je umrl ali bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31.12.1945. Toda navedena sprememba in dopolnitev Zakona o žrtvah vojnega nasilja je stopila v veljavo po odločitvi upravnega organa prve stopnje, tožene stranke in sodišča prve stopnje. Zato ne more biti podlaga za presojo zakonitosti upravnih odločb in tudi ne podlaga za drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavnih določb. Določila Ustave Republike Slovenije, ki jih navaja tožnica v pritožbi, po presoji pritožbenega sodišča niso bila kršena, če je zakonodajalec prvotno omejil s časovnim okvirom okoliščine, na podlagi katerih se lahko prizna status žrtve vojnega nasilja, s kasnejšo spremembo zakona, pa je ta časovni okvir podaljšal. Lahko pa je ta novela podlaga za vložitev novega zahtevka.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.