Appeal dismissed; lawyer's illness does not excuse late appeal filing under administrative procedure law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sklep.

[JEDRO]

Odvetnik mora svoje poslovanje v interesu stranke organizirati tako, da lahko v primeru bolezni, ki nastopi med pritožbenim rokom, zagotovi pravočasno vložitev pravnega sredstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka), pritožbo tožnika proti sodbi U 261/2003-13 z dne 7.9.2004 pa zavrglo kot prepozno (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bilo s sodbo, št. U 261/2003-13 z dne 7.9.2004 odločeno, da se tožba tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 18.11.2003, zavrne kot neutemeljena. Dne 6.10.2004 je tožnica vložila pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Navajala je, da je bila sodba odvetniku vročena 16.9.2004, z dopisom z dne 17.9.2004 posredovana pooblaščencu tožnice A.U. Zaradi seznanitve tožničinega pooblaščenca in posveta obeh pooblaščencev ter bolezni, ki je pri odvetniku nastopila 29.9.2004, odvetnik za posvet in za sestavo pritožbe ni bil zdravstveno sposoben. Zdravljenje s popolnim mirovanjem je trajalo do vključno 5.10.2004.

Po presoji sodišča prve stopnje okoliščine, ki bi opravičevale vrnitev v prejšnje stanje v smislu 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), niso izkazane. Tožnica opravlja dejanje v postopku po odvetniku. Ta dejavnost zastopanja opravlja kot poklicno dejavnost s skrbnostjo strokovnjaka. Zato mora tudi v času njegove odsotnosti zagotoviti tekoče delo svoje pisarne ali ustrezno nadomeščanje. Zato sklicevanje na odsotnost zaradi bolezni, čeprav je ta potrjena od zdravnika, ni opravičljiv razlog za nastalo zamudo. Kot upravičeni razlog za vrnitev v stanje se tudi ne more šteti navedba, da je do zamude prišlo zaradi komunikacije med odvetnikom, pooblaščencem A.U. in tožnico. Opravičeni vzroki so lahko praviloma samo takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Kot upravičen razlog bi se lahko štel le nepredviden ali neizogiben dogodek. Ker je odvetnik sodbo prejel 16.9.2004, po določbi 2. odstavka 70. člena ZUS pa je petnajstdnevni pritožbeni rok potekel 1.10.2004 in pritožba vložena šele 6.10.2004, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je bil zavrnjen, je rok za pritožbo zamujen. Zato je sodišče pritožbo v skladu z določbo 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, zavrglo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in pritožbo šteje za pravočasno. Navaja, da je nenadna bolezen opravičljiv vzrok za zamudo. Bolezni nihče ne more predvideti. Zaradi bolezni tudi ni mogoče pripisati krivde kogarkoli. V času, ko je odvetnik zbolel, od njega ni mogoče pričakovati, da bo iskal in našel substituta. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namenjen ravno takšnim primerom. Kršeni sta ustavni določbi 14. in 22. Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 22. člena ZUS lahko stranka, če iz upravičenega vzroka zamudi rok ali drug zakoniti rok za upravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlaga vrnitev v stanje. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje presodilo okoliščino, ki jo je tožeča stranka uveljavljala kot opravičen razlog zamude. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče strinja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tožeča stranka opravičenega vzroka za zamudo ni dokazala. Odvetnikova naloga, tudi v sodnih postopkih, je v tem, da so vselej v ospredju koristi strank. Svoje poslovanje mora zato odvetnik organizirati tako, da njegovo delo poteka nemoteno. To velja tudi za pravočasno vlaganje pravnih sredstev. V konkretnem primeru, ko je bila odvetniku sodba vročena 16.9.2004, po zatrjevanju pa je zbolel 28.9.2004, torej dvanajsti dan po vročeni sodbi, in narava njegove bolezni vendarle ni bila takšna, da ne bi mogel zagotoviti ustreznega nadomeščanja oziroma pravočasne vložitve pritožbe, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala upravičenega vzroka zato, da bi se ji dovolila vrnitev v prejšnje stanje in bi se v postopku obravnavala njena pritožba kot pravočasna. Sprejeti sklep zato ne posega v ustavne pravice kot to zatrjuje pritožba.

Ker je prvostopno sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljen zavrnilo, takšna zavrnitev pa je pravilna tudi po presoji pritožbenega sodišča, je v posledici tega postopalo pravilno tudi, ko je pritožbo tožnice kot prepozno zavrglo. Po 2. odstavku 70. člena ZUS mora biti pritožba vložena v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodne odločbe stranki. Ker je bila sodba v tej zadevi vročena pooblaščencu tožnice 16.9.2004, je petnajstdnevni zakonski pritožbeni rok pretekel 1.10.2004. Zato je pritožba, ki jo je tožnica vložila dne 6.10.2004, prepozna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS in z uporabo določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.