Supreme Court allows appeal against second instance dismissal due to trial court exceeding plaintiff's claim.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje z dne 20. 5. 1993 opr. štev. Cpg 147/93 se razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Sojenje ultra petitum ali extra petitum je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. S takšnim sojenjem je kršeno načelo dispozitivnosti tudi v škodo tožeče stranke. Zato tožeči stranki ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ali pa odločilo drugače, kot se je tožbeni zahtevek glasil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo. da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 19.775,20 SIT z zamudnimi obrestmi od 9.3.1993 dalje ter ji povrniti pravdne stroške 6.834,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 9.3.1993 dalje. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrglo kot nedovoljeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prekoračilo. Ker pa je s tem odločilo v korist tožeče stranke, ta nima pravnega interesa za vložitev pritožbe.

Zoper sklep sodišča druge stopnje v celoti in zoper sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o obveznosti plačila zamudnih obresti od glavnice in od pravdnih stroškov je Javni tožilec Republike Slovenije pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, naj sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločanje, podrejeno pa naj razveljavi sklep sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama spora, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke:

- plačilo zneska 13.314,30 SIT z zamudnimi obrestmi od tega zneska od 10. 3. 1992 dalje;

- plačilo zamudnih obresti od zneska 6.460,90 SIT od vložitve tožbe (to je od 3. 8. 1993) dalje (plačila zneska 6.460,90 SIT ni zahtevala);

_ povrnitev pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (to je od 11. 2. 1993) dalje.

S sodbo z dne 11. 2. 1993 je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo:

- 19.775,20 SIT z zamudnimi obrestmi od 9. 3. 1993 dalje;

- pravdne stroške 6.834,OO SIT z zamudnimi obrestmi od 9. 3.

1993 dalje.

Eno izmed temeljnih načel procesnega prava je načelo dispozitivnosti. Po tem načelu je stranki dano na voljo, da uveljavlja, če želi, svoj zahtevek sodnim potom (1. odst. 3. člena ZPP). Z uveljavljanjem zahtevka sodnim potom pa določi stranka, ne samo obseg in meje sodne obravnave, ampak tudi sodne odločbe. To pa pomeni, da sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno, odloča pa lahko samo v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP).

Sojenje ultra petitum ali extra petitum je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki ni navedena v 2. odst 354. člena ZPP. S takšnim sojenjem je kršeno načelo dispozitivnosti tudi v škodo tožeče stranke. Odvzeto ji je namreč procesno upravičenje, da z uveljavljanjem zahtevka sodnim potom določi meje sodnega odločanja. Zato tožeči stranki ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ali pa odločilo drugače, kot se je tožbeni zahtevek glasil. Glede na zgoraj navedeno zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da je sodišče druge stopnje za svojo odločitev nepravilno uporabilo 3. odst. 358. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prekoračilo, je namreč zaključek pritožbenega sodišča o pomanjkanju pravnega interesa pri tožeči stranki za vložitev pritožbe, res nepravilen. To pa je vplivalo ali vsaj moglo vplivati na zakonitost in pravilnost njegove odločbe (1. odst. 354. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa sklep sodišča druge stopnje nima nobenih izračunov. Zato je mogoče samo ugotoviti, da je sodišče prve stopnje odločilo (delno) drugače, kot je to zahtevala tožeča stranka, ni pa mogoče ugotoviti, ali je tožeča stranka res dobila več, kot je zahtevala, oziroma ali je sploh dobila toliko, kolikor je bila upravičena vključno z zahtevanimi obrestmi dobiti (13. točka 2. odst 354. člena ZPP). Tudi na to okoliščino zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča druge stopnje, so torej podane. Zato ji je sodišče na podlagi 2. odst. 408. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 394. člena ZPP ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Pri novem odločanju bo pritožbeno sodišče upoštevalo, da ima tožeča stranka pravni interes za vložitev pritožbe tudi pri morebitnem sojenju ultra oziroma extra petitum in preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 365. členom ZPP.

Ker je to sodišče ugodilo glavnemu zahtevku zahteve za varstvo zakonitosti, o njenem podrejenem zahtevku ni odločalo. O tem tudi ni moglo glede na to, da je bila z razveljavitvijo sklepa sodišča druge stopnje zadeva vrnjena na pritožbeno stopnjo.