Appeal allowed; first-instance court dismissed appeal due to failure to prove finality of prior tax assessment decisions.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču da opravi nov postopek.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Dokončnost upravne odločbe je procesna predpostavka, na obstoj katere je vezana odločitev o obnovi upravnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo, proti odločbi tožene stranke z dne 2.8.2000. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Davčnega urada C., Izpostave Ž. z dne 25.5.2000, s katerim je bilo odločeno, da tožnici po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere dohodnine za leto 1995, ki je bil končan z odločbo z dne 21.6.1996 in za leto 1996, ki je bil končan z odločbo z dne 30.10.1997.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da naj bi bilo z inšpekcijskim pregledom poslovanja pravne osebe M. d.o.o. (zapisnik Davčnega urada C. z dne 14.2.2000 in dopolnilni zapisnik z dne 3.5.2000) ugotovljeno, da je slednja v letih 1995 in 1996 investirala v najeto nepremičnino, ki je do ene polovice v tožničini lasti. Pri ugotavljanju dohodka, doseženega z oddajanjem stavb in prostorov po 69. členu Zakona o dohodnini (ZDoh), se upošteva tudi vrednost obveznosti in storitev, za katere se je zavezal najemnik. Vlaganja v najeti prostor imajo lastnost doseženih dohodkov iz premoženja, ki niso prejeti v denarju. Zato je pritrdilo stališču tožene stranke, da jih je treba všteti v osnovo za odmero davka od dohodkov iz premoženja, ki je po 2. členu omenjenega zakona vir dohodnine. Ker omenjena vlaganja v nepremičnino niso bila navedena v napovedih za odmero dohodnine za leti 1995 in 1996, se tudi po presoji sodišča prve stopnje nakazuje možnost, da dejansko stanje v postopkih odmere dohodnine za omenjeni leti ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Zato je pritrdilo odločitvi ter razlogom tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu. Iz datumov izdaje odmernih odločb (21.6.1996 ter 30.10.1997), s katerima je bil zaključen postopek na prvi stopnji ter datuma izdaje prvostopnega sklepa v obravnavani zadevi, je sklepalo, da naj bi bili omenjeni odmerni odločbi postali dokončni. Zato je kot neutemeljen zavrnilo ugovor, da davčna organa v postopku nista predložila dokazov o dokončnosti odločb, s katerima sta bila končana postopka na prvi stopnji.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da sodišče prve stopnje pavšalno navaja, da naj bi odmerni odločbi postali dokončni, saj v postopku to ni bilo ugotavljano. Inšpekcijski zapisnik je bil sestavljen 14.2.2000, oziroma dopolnilni zapisnik 3.5. istega leta, zato ga ni mogoče šteti za nov dokaz v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Odločitev o obnovitvenem razlogu tudi ni utemeljena v smislu 265. in 268. člena ZUP; sklep o obnovi postopka odmere dohodnine pa ni bil izdan znotraj enomesečnega roka v smislu 2. odstavka 263.

člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka istega člena ZUP. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 260. člena ZUP se obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku). Pomeni, da je dokončnost (upravne) odločbe zakonski pogoj (procesna predpostavka), na obstoj katere je vezana odločitev o obnovi upravnega postopka. V obravnavanem primeru, pa niti v sklepu, s katerim je davčni organ prve stopnje po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere dohodnine za omenjeni leti niti v odločbi davčnega organa druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena tožničina pritožba, ni navedb o tem, kdaj naj bi postali dokončni odločbi z dne 21.6.1996, s katero je bil končan postopek odmere dohodnine za leto 1995, oziroma z dne 30.10.1997, s katero je bil končan postopek odmere dohodnine za leto 1996. Navedb o omenjenih pravno relevantnih okoliščinah (procesnih predpostavkah) pa nima niti izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Ker odmernih odločb ni v upravnih spisih, zgolj z navajanjem datumov njihove izdaje (21.6.1996 oziroma 30.10.1997) ter datuma izdaje sklepa davčnega organa prve stopnje (2.8.2000) ne more biti izkazana njuna dokončnost. Zaradi navedene pomanjkljivosti po presoji pritožbenega sodišča sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Zato je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 3. odstavku 72. člena ZUS, je na podlagi 74. člena omenjenega zakona sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek, v katerem bo moralo ugotoviti oziroma presoditi obravnavano odločilno dejstvo (dokončnost odločb, s katerima sta bila končana postopka odmere dohodnine za leto 1995 oziroma 1996).