Supreme Court quashes first-instance judgment for lack of legal reasoning regarding statutory criteria non-fulfillment.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Odločba kot posamični akt mora vsebovati navedbo in obrazložitev zakonskega razloga za neizpolnjevanje kriterija.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti aktu tožene stranke z dne 13.11.1995. Z navedenim aktom je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 28. člena Zakona o sodiščih sprejela odločitev, da tožnika ne predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije v izvolitev na sodniško mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v S.K., ker ne izpolnjuje kriterija iz 5. točke 29. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, ZSS).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev, da tožnik ne izpolnjuje kriterija iz 5. točke 29. člena ZSS, to je sposobnosti komuniciranja in dela s strankami, sprejela na podlagi osebnega pogovora s tožnikom. Sodišče prve stopnje ne dvomi v presojo tožene stranke, katere člani so tudi sodniki, torej strokovno usposobljene osebe, ki dobro poznajo sodniško delo. Ocenilo je, da predloženi zdravniški spričevali, na kateri se sklicuje tožnik v tožbenih navedbah, predstavljata samo izpolnitev enega izmed splošnih pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo, določenih v 8. členu ZSS. Glede na določbo 2. odstavka 18. člena ZSS tožena stranka ni vezana na mnenje Personalnega sveta.

Zavrnilo je tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka na podlagi 2. odstavka 19. člena ZSS tožnikovo kandidaturo za sodnika predložiti v izvolitev državnemu zboru, ker je bil za to sodniško mesto edini kandidat. Presodilo je, da navedena določba ZSS zavezuje toženo stranko samo v primeru, da kandidati izpolnjujejo pogoje iz ZSS za izvolitev v sodniško funkcijo. V obravnavani zadevi, ko tožnik ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih kriterijev za izvolitev v sodniško funkcijo, tožena stranka tudi po presoji sodišča prve stopnje ni imela podlage za to, da bi tožnika predlagala v izvolitev državnemu zboru. Predloženih zdravniških potrdil z dne 10.4.2000 in 3.7.1998 in potrdila o opravljenem tečaju retorike z dne 30.6.1999 sodišče prve stopnje ni presojalo, saj se navedena dokazila ne nanašajo na čas odločanja tožene stranke (leto 1995).

Tožnik v pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 29. člena ZSS.

Navedeno izhaja tudi iz pozitivnega mnenja Personalnega sveta Okrožnega sodišča v C., poleg tega že 17 let opravlja dela in naloge strokovnega sodelavca, od tega 5 let na Okrožnem sodišču v C. Meni tudi, da bi moral Sodni svet v skladu z določilom 2. odstavka 19.

člena ZSS njegovo kandidaturo predložiti v izvolitev državnemu zboru. Kršene pa so bile tudi določbe 14., 49., in 131. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in odločbo Sodnega sveta odpravi oziroma zadevo vrne Sodnemu svetu v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je za tožnika sporna odločitev Sodnega sveta, da ne izpolnjuje kriterija iz 5. točke 29. člena ZSS. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da ne dvomi v presojo Sodnega sveta. Po presoji pritožbenega sodišča pa ni dovolj, da v odločitev tožene stranke ne dvomi sodišče, saj v odločitev tožene stranke dvomi tožnik. Kontrolo, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljen materialni predpis omogoča le obrazložena odločba. Izpodbijana odločba bi zato kot posamični akt morala vsebovati navedbo in obrazložitev zakonskega razloga za neizpolnjevanje kriterija. Ker iz izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi za sprejeto odločitev, je po presoji pritožbenega sodišča pomanjkljiva. Le navajanje materialnega predpisa v odločbi pa za presojo pravilnosti odločitve ne zadostuje. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj take odločbe tožnik ne more učinkovito izpodbijati, sodišče prve stopnje pa zaradi tega ni moglo presoditi njene zakonitosti in zato ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Ker je bilo že zaradi navedenega treba izpodbijano sodbo razveljaviti, pritožbeno sodišče drugih pritožbenih navedb ni obravnavalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.