Appeal dismissed; deceased former owner remains entitled to denationalization despite death before the act.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Upravičenec je prejšnji lastnik, na katerega se glasi akt o podržavljenju, ne glede na to, da je bil v času podržavljenja že mrtev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.10.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote S. z dne 3.7.2001. Z njo je prvostopni organ ugodil zahtevku vlagateljic J.S. in T.W. ter naložil Slovenski odškodninski družbi, da v korist upravičenca A.S. (umrlemu 10.5.1946) izroči obveznice v višini 141.038,00 DEM kot odškodnino za podržavljene nepremičnine, parc. št. 80, 989/2, 996/2, 997/3, 981/2, 981/3 in 982/4 vpisane v vl. št. 142 k.o. D. V razlogih sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka glede spornega vprašanja ali je v obravnavani zadevi A.S., ki je umrl 10.5.1946, premoženje pa mu je bilo podržavljeno po njegovi smrti, zavzela stališče, da je upravičenec. Pri tem se je oprla na določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ) in sicer, da je bilo po smrti lastnika njegovo premoženje ležeča zapuščina in je na njegove pravne naslednike prešlo šele s sklepom pristojnega organa, ki pa v obravnavanem primeru ni bil izdan pred podržavljenjem premoženja in je zato pravilno, da se za upravičenca šteje A.S. Zavrnila je ugovor, da bi šlo za situacijo iz 11. oziroma 10. ter posledično 12. člena ZDen.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožne stranke pravilna. ZDen v 3. členu določa kot upravičence do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, bodisi po predpisih iz 3. člena ZDen oziroma na način iz 4. ali 5. člena ZDen, ob nadaljnjem izpolnjenem pogoju, da so bili v času podržavljenja jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (1. odstavek 9. člena ZDen). Izjema od tega pravila je določena v 11. členu, ki določa, da se v primeru, če je oseba umrla pred 28.8.1945, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede nato, na koga se glasi akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. Da je treba, razen v primerih iz 11. in 12.

člena, šteti za upravičenca prejšnjega lastnika premoženja, na katerega se glasi akt o podržavljenju, govori tudi pravilo, da se z denacionalizacijo ne posega v akte o podržavljenju in se njihova pravilnost in zakonitost ne presoja ter tudi določba 67. člena ZDen, po kateri se odločba o denacionalizaciji glasi na prejšnjega lastnika premoženja. To pa je po mnenju sodišča prve stopnje oseba, kateri je bil izdan akt o podržavljenju, ki je praviloma zemljiškoknjižni lastnik premoženja ob podržavljenju. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 11. člena ZDen, vendar pa je mogoče prav iz te določbe sklepati, da je bil namen ZDen, ne glede nato, kdaj je prejšnji lastnik umrl oziroma kdaj mu je bilo premoženje podržavljeno, šteti za upravičenca tisto osebo, na katero se je glasil akt o podržavljenju, ne glede na to, če je bila ta oseba v času podržavljenja že mrtva. V obravnavanem primeru je takšna razlaga še bolj utemeljena, saj se ob podržavljenju na podlagi Zakona o zaplembah oziroma z odločbo Okrajnega sodišča Sežana z dne 19.3.1948, izdano na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24.12.1947, ni vedelo, da je A.S. umrl 10.5.1946, ker je bilo to ugotovljeno šele s sklepom o razglasitvi za mrtvega iz leta 1956.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 11. člena ZDen, saj A.S. ni umrl pred 28.8.1945, in ker se akt o podržavljenju - odločba Okrajnega sodišča v Sežani z dne 19.3.1948 glasi na njegovo ime, sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve, da je za upravičenca v obravnavanem primeru šteti prav A.S. Pri tem po mnenju sodišča ni pomembno, kateri predpisi o dedovanju so takrat veljali in da je obstojal pravni inštitut ležeče zapuščine.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nepravilna je ugotovitev, da se A.S. šteje za upravičenca do denacionalizacije. Ni sporno jugoslovansko državljanstvo prejšnjega lastnika, saj je iz predložene dokumentacije razvidno, da je na dan 28.8.1945 postal jugoslovanski državljan. Vendar pa je bil A.S. razglašen za mrtvega dne 10.5.1946, torej pred podržavljenjem. Po Zakonu o denacionalizaciji je upravičenec prejšnji lastnik. Če je prejšnji lastnik umrl pred pravnoformalnim podržavljenjem premoženja, premoženje ni bilo podržavljeno prejšnjemu lastniku pač pa njegovim pravnim naslednikom, saj je prejšnji lastnik lastninsko pravico nad tem premoženjem izgubil v trenutku svoje smrti. Nikakor ni mogoče spregledati dejstva, da posledice zaplembe niso nastale za A.S., pač pa za njegove pravne naslednike. Razlaga sodišča, da je treba za upravičenca šteti osebo, na katero se je glasil akt o podržavljenju, ne glede nato, če je ta oseba v času podržavljenja že mrtva, ni pravilna. Prav po analogiji določbe 11. člena ZDen bi logična razlaga zakona narekovala zaključek, da je kot upravičence do denacionalizacije šteti pravne naslednike prejšnjega lastnika, če je ta umrl pred podržavljenjem. Res je sicer, da v času podržavljenja še ni veljal jugoslovanski predpis o dedovanju in so se uporabljala pravila ODZ, ki je poznal le ležečo zapuščino, vendar je po oceni pritožnice potrebno izhajati iz pravil domačega dednega reda. Po ZDen v predmetni zadevi A.S. ni šteti za upravičenca pač pa njegovi pravni naslednici, ob pogoju, da sta obe izpolnjevali pogoj jugoslovanskega državljanstva ob podržavljenju.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Okoliščina, da se za datum smrti A.S. šteje 10.5.1956, kot to izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Sežani z dne 15.3.1956, ni sporna, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za situacijo iz 11. člena ZDen, ker A.S. ni umrl pred 28.8.1945. V zadevi tudi ni sporno, da se na Zakonu o zaplembi izdani akt o podržavljenju, odločba Okrajnega sodišča v Sežani z dne 19.3.1948, glasi na ime A.S. in da je A.S. na dan 28.8.1945 pa do smrti bil jugoslovanski državljan.

Z uporabo 3. člena ZDen, ki določa, da je upravičenec do denacionalizacije oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. člena ZDen oziroma na način iz 4. ali 5. člena ZDen, je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev, da je za upravičenca šteti A.S., saj se nanj glasi akt o podržavljenju, in ne glede na to, da je bil v času podržavljenja že mrtev. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da se v postopku denacionalizacije ne posega v akt o podržavljenju in se njegova pravilnost in zakonitost ne presoja.

Na podlagi pravilne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, tožbeni ugovori pa pravilno zavrnjeni. Ob določbah ZDen, ki urejajo koga je šteti za upravičenca, pravila o dedovanju niso uporabna.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana kot tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.