Legislator Case Law & Legislation
Sklep I Up 129/2005 ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.129.2005 AI generated

Appeal against Supreme Court judgment dismissed; no further legal remedies exist under Slovenian law.

Case Number Sklep I Up 129/2005
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Court of Appeal dismissed the appellants' complaint against a final judgment from the Supreme Court of the Republic of Slovenia. The appellants argued that the Supreme Court's decision regarding forest road maintenance fees was criminal and sought to overturn it, while also contesting court fees. The court ruled that no appeal is permissible against a Supreme Court decision, as it represents the highest judicial authority and finality in the legal system.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 343. člen; Zakon o upravnem sporu (ZUS), 16. člen, 73. člen, 23. člen: Against a judgment of the Supreme Court of the Republic of Slovenia, no appeal is admissible as it constitutes the final judicial decision.

Keywords

AI generated
supreme court finality no appeal permitted administrative litigation court fees liability procedural exhaustion

Cited Legislation

AI generated
343. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)
16. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS)
73. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS)
3. odstavek 23. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS)
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Tožnika trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS ni dopustna pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - UPB-1) v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo pritožbo tožnikov zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.6.2004, kot nedovoljeno.

Tožnikoma je pojasnilo, da se zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni mogoče pritožiti.

Tožnika tej odločitvi nasprotujeta. Nasprotujeta tudi pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest, ker da je krivična. Nasprotujeta tudi plačilu sodne takse. Vztrajata pri svojih vlogah v tej zadevi in prosita za razumevanje. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in sprejme zanju ugodno rešitev. Predlagata, da morebitno takso za pritožbo sodišče naloži v plačilo toženi stranki.

K 1. točki izreka:

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je prvostopno sodišče pojasnilo tožnikoma, da zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni dopustna pritožba. Ni namreč mogoče v nedogled vlagati pravnih sredstev zoper odločitev, temveč se morajo stranke ukloniti odločitvi, ki jo sprejme Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot najvišja sodna oblast v državi. Da zoper sodbo vrhovnega sodišča ni pritožbe, je bilo razvidno tudi iz obravnavane sodbe vrhovnega sodišča, ki ni imela pouka o pravnem sredstvu. Če je namreč zoper sodni akt možna pritožba, je to treba napisati v pouku o pravnem sredstvu.

Ker je v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.6.2004, pravnomočna odločba o odmeri pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, ki jo je izdal Davčni urad M., Izpostava M. z dne 19.11.1997, sta tožnika to obveznost dolžna izpolniti, kolikor je že nista.

Ker je torej prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je zavrglo pritožbo tožnikov zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep prvostopnega sodišča zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

K 2. točki izreka:

Odločitev sodišča v 2. točki izreka tega sklepa temelji na 3.

odstavku 23. člena ZUS, po katerem vsaka stranka nosi stroške sodnega postopka, med katere spadajo tudi sodne takse, če sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je vrhovno sodišče presojalo tudi v tem primeru.