Legislator Case Law & Legislation
DE FR IT EN
Analyze in Legislator
Sodba I Up 932/2002 ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.932.2002 AI generated

Appeal dismissed; first-instance court correctly remanded case without full jurisdiction to decide merits.

Case Number Sodba I Up 932/2002
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed
Open official source Machine-readable Markdown (.md)

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the appeal, upholding the first-instance court's decision to remand the case for a new administrative ruling. The lower court had correctly identified that the administrative body failed to valorize compensation according to market value laws and ordered a retrial. The appellant's request for the appellate court to directly resolve the land dispute was rejected because such a request does not constitute a valid claim for full jurisdictional decision-making under the Administrative Disputes Act.

Legislator headnote

AI generated

Article 60(1)(1) of the Administrative Disputes Act; Article 61(1) of the Administrative Disputes Act: A request for the first-instance court to decide the case itself does not constitute a claim for a decision on the merits of a dispute with full jurisdiction, and the appellate court cannot rule on such a request in a full-jurisdiction dispute.

Keywords

AI generated
administrative disputes act full jurisdiction dispute remand for retrial appellate review scope compensation valorization land redistribution procedural request validity

Cited Legislation

AI generated
Article 60(1)(1) of the Administrative Disputes Act
Article 61(1) of the Administrative Disputes Act
Article 73 of the Administrative Disputes Act
Article 2(115) of the Agricultural Lands Act
AI generated
Sklep I Up 143/2010
Appeal dismissed; lawsuit filed after expired 30-day statute of limitations is inadmissible regardless of nullity claims.
VSK sodba Cp 628/2007
Appeal dismissed; contractor bears costs for failing to maintain required construction records.
Sodba I Up 898/2005
Supreme Court dismisses appeal confirming first-instance judgment on denationalization procedural violations and standing. The court rejects arguments regarding procedural errors and standing in the denationalization process. The court held that the first-instance court committed a fundamental procedural violation by granting the plaintiff's appeal and overturning the defendant's decision, which required remanding the case for a new trial. The court ruled that the plaintiff's status as a party in the denationalization process was valid under the relevant laws, and the first-instance court's actions were a clear breach of procedural rules. The court decided to uphold the first-instance judgment's core findings while correcting the procedural error by remanding the case for a new trial. The court emphasized that the plaintiff's standing was not affected by the transfer of forests to the fund, as the law explicitly protects the rights of those who previously applied for denationalized property. The court concluded that the first-instance court's decision to grant the appeal and overturn the defendant's ruling was a fundamental procedural violation that necessitated remanding the case for a new trial. The court held that the plaintiff's status as a party in the denationalization process was valid under the relevant laws, and the first-instance court's actions were a clear breach of procedural rules. The court decided to uphold the first-instance judgment's core findings while correcting the procedural error by remanding the case for a new trial. The court emphasized that the plaintiff's standing was not affected by the transfer of forests to the fund, as the law explicitly protects the rights of those who previously applied for denationalized property. The court concluded that the first-instance court's decision to grant the appeal and overturn the defendant's ruling was a fundamental procedural violation that necessitated remanding the case for a new trial.
UPRS sodba III U 319/2015
Administrative court quashes decision for failing to evaluate expert opinion alongside other evidence logically.
VSRS Sklep X Ips 380/2014
Supreme Court dismisses review as applicant failed to prove monetary value threshold or significant legal issue under Administrative Dispute Resolution Act.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Predlog, da sodišče samo reši zadevo, še ni zahteva za odločitev v sporu polne jurisdikcije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60.

člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.11.1998 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnice in v delu, ki se nanaša nanjo, spremenila odločbo Komisije za izvedbo komasacijskega postopka k.o. L., k.o. T. in k.o. V., občine K. z dne 22.1.1992 in odločila:

Spremeni se vrednost posameznih v izreku navedenih vloženih zemljišč in znaša njihova nova skupna vrednost 1,333.375 cenilnih enot, vrednost dodeljene parcele št. 1882 spremeni tako, da znaša nova vrednost te parcele 833.969 cenilnih enot in skupno nova vrednost obeh dodeljenih zemljišč, 1,193.365 cenilnih enot (1. točka izreka); I.T. se prizna odškodnina zaradi razlike med vloženo in dodeljeno vrednostjo zemljišč v višini 140.010 cenilnih enot ali 1,024.453,00 SIT. Navedena odškodnina se plača I.T. v 30-ih dneh od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka); v ostalem delu ostane odločba nespremenjena (3. točka izreka).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločbo tožene stranke odpravilo, ker je ta v nasprotju z določbo 2. odstavka 115. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list, št. 59/96, 31/98, 1/99 in 68/00, ZKZ), ki jo je treba v obravnavani zadevi uporabiti na podlagi 1. odstavka istega člena ZKZ, odločila, da se ugotovljena višina denarne odškodnine v znesku 1,024.423,00 SIT izplača tožeči stranki v 30-ih dneh od pravnomočnosti odločbe, ni pa navedla kako se ta višina odškodnine do dneva izplačila valorizira. Po določbi 2. odstavka 115. člena ZKZ, se odškodnina določi v tržni vrednosti na dan izplačila. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka določiti elemente za določitev višine odškodnine v skladu z navedeno odločbo ZKZ, (torej po tržni vrednosti zadnjega izplačila).

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odloči o njenem zahtevku, da se ji vrneta parceli 1052 in 1050 k.o. V. ter da se ji povrne škoda. Poudarja, da je takšen zahtevek postavila že v tožbi, pa mu sodišče prve stopnje ni ugodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tem upravnem sporu uspela, sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponovno odločanje, pri tem pa je navedlo, zakaj je odločba tožene stranke nezakonita. Pri ponovnem odločanju bo morala tožena stranka odpraviti pomanjkljivosti na katero je sodišče prve stopnje toženo stranko opozorilo v svoji sodbi.

Tožnica je v svoji tožbi res v okviru tožbenega predloga navedla tudi, da naj sodišče prve stopnje samo reši zadevo. Toda tega njenega predloga po presoji pritožbenega sodišča še ni mogoče obravnavati kot zahtevo, da sodišče ravna po določbi 1. odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu. Pa tudi sicer je odločanje sodišče prve stopnje v smislu navedene določbe le možnost, ne pa obveznost. Zato tožnica sodbe sodišča prve stopnje (s katero je bilo tožbi tožnice ugodeno) ne more z uspehom izpodbijati zgolj s trditvijo, da bi sodišče moralo odločiti po 1. odstavku 61. člena ZUS in ji pri tem pri novi razdelitvi zemljišč vrniti prav njeni parceli, vloženi v komasacijski sklad. Glede na navedeno določbo ZUS in možnosti, ki jih ima pritožbeno sodišče (določbe 73. do 78. ZUS, tudi ni nobene podlage, da bi pritožbeno sodišče, v sporu polne jurisdikcije, odločilo o zahtevku tožnice, kot ga uveljavlja v pritožbi.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.