Supreme Court dismisses appeal; claim barred by statute of limitations precludes free legal aid eligibility under ZBPP.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker je tožnikova terjatev, ki naj bi jo uveljavljal zoper bivšega delodajalca, zastarala, tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s svojimi pravnimi sredstvi, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.7.2004, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči z utemeljitvijo, da želi od bivšega delodajalca uveljavljati prikrajšanje pri plači ter odpravnino. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da je tožnikov zahtevek nasproti podjetju S.g. d.o.o. že očitno zastaral, saj je tožnik nazadnje delal pri tem podjetju v obdobju od 15.6.1998 do 31.3.1999, kar je razvidno iz dokumentacije v spisih, tožnik pa tega niti ne prereka oziroma ne dokazuje kaj nasprotnega. Po 206. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) je namreč določeno, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku pet let. Tudi po 346. členu Obligacijskega zakonika (OZ) velja splošni zastaralni rok pet let, vse terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Ker je petletni zastaralni rok potekel že z dnem 31.3.2004, je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da bi bilo nerazumno sprožati sodne postopke v zvezi z izterjavo tožnikovih domnevnih terjatev glede na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožnik v pritožbi navaja, da se z izpodbijano sodbo ne strinja.

Vztraja pri navedbi, da ga je podjetje S.g. ogoljufalo že pri mesečnem osebnem dohodku, kot tudi pri odpravnini ter sedaj pri pokojnini. Ne strinja se, da lahko taka zadeva zastara. Ni bil seznanjen, da obstaja ZBPP, ki mu lahko pomaga do pravične rešitve problema. Ne strinja se s tem, da ga je delodajalec pod lažnimi pogoji odslovil in s tem oškodoval. Njegova pokojnina znaša 70.000 SIT, kar je premalo za dostojno življenje in preživetje. Prosi za pravično odločitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med drugim tudi to, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi glede na izid zadeve (4. alinea).

V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora s pritožbo izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za odobritev brezplačne pravne pomoči v zadevi uveljavljanja odškodninske terjatve do podjetja S.g. d.o.o., pri katerem je bil tožnik zaposlen pred upokojitvijo. Od 1.12.2001 je tožnik upokojen. Kot izhaja iz podatkov predloženih spisov, je tožnikova terjatev, ki naj bi jo uveljavljal zoper bivšega delodajalca, glede na obdobje, ko je bil pri le - tem zaposlen (do 31.3.1999), glede na določbe ZDR in pravila odškodninskega prava že zastarala. Zastaranje pa nastopi, ko poteče z zakonom določen čas, v katerem bi lahko upnik zahteval izpolnitev obveznosti. Zato tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča nima verjetnega izgleda za uspeh s svojimi pravnimi sredstvi, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči. To pa sta pravilno ugotovila tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka. V tem upravnem sporu tožnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki so predmet posebnih postopkov in niso predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.