Appeal dismissed; victim status denied due to failure to prove forced separation from parents for political reasons.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker tožnica ni izkazala dejanske okoliščine - nasilni odvzem staršem, ki so podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka, tožnici uveljavljanega statusa ni mogoče priznati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.9.2001. Z navedeno odločbo je slednja zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote R/K z dne 4.3.2001, s katero je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku zavrnil zahtevek tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja -

ukradenega otroka. Tožena stranka je pritrdila organu prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da je bila tožnica s strani okupatorja od doma odpeljana zaradi rasnih, nacionalnih, verskih ali političnih razlogov. Tožnica je bila skupaj s sestro najprej odpeljana v otroško zavetišče v C., nato pa k različnim družinam, kjer je delala, starši pa so medtem ostali doma in niso bili izpostavljeni nasilnim ukrepom okupatorja.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo presoji tožene stranke, da tožnici na podlagi določb 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN) ni mogoče priznati uveljavljanega statusa. Med ukradene otroke je namreč potrebno šteti tiste otroke, ki so bili nasilno odvzeti staršem iz verskih političnih, rasnih ali nacionalnih razlogov. Iz zgodovinskih dejstev je znano, da je okupator odvzel otroke tistim staršem, nad katerimi je izvršil nasilno dejanje, in jih poslal bodisi v posebne domove za posvojitev ali pa v posebna taborišča. Sodišče se je strinjalo s toženo stranko, da tožnica razlogov za prisilen odvzem v smislu določb ZZVN ni izkazala, saj ni dokazala, da bi bil razlog za odvzem sodelovanje njenih staršev s partizani. Ta okoliščina pa tudi ni verjetna, saj bi bili starši v primeru sodelovanja s partizani izpostavljeni nasilju okupatorja, tako pa so bili starši ves čas doma, oče pa je bil tudi zaposlen.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila nasilno ločena od staršev, taka nasilna ločitev pa nedvomno predstavlja vojno nasilje, zato je do statusa žrtve vojnega nasilja upravičena. Vzroka, zakaj je bila odvzeta staršem sicer ne ve, je pa bilo na enak način odvzetih še veliko drugih otrok. S tem se nihče ni ukvarjal, saj je bila že sama vojna zadosten vzrok za vse pretrpljeno gorje. Ob tem tudi dodaja, da otrok, s katerim grdo ravnajo in opravlja težaška dela, ni v stanju razmišljati o vzrokih za tako početje. Sodišču smiselno predlaga, da ji uveljavljani status prizna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba zakonita in temelji na pravilni pravni in dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 2. člena ZZVN, po kateri je žrtev vojnega nasilja-ukraden otrok, oseba, ki je bila ob pogojih iz 1. člena ZZVN ter v pravno relevantnem obdobju druge svetovne vojne, s strani okupatorja nasilno odvzeta staršem iz rasnih, nacionalnih, verskih ali političnih razlogov. Pravilno pa je tudi stališče, da mora stranka dejanske okoliščine, ki so podlaga za uveljavitev statusa žrtve vojnega nasilja, ustrezno dokazati.

Kot je razvidno iz spisov, je tožnica v postopku pred upravnimi organi svoj zahtevek oprla na trditev, da je bila staršem nasilno odvzeta zaradi političnih razlogov (sodelovanje staršev s partizani). Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo odločitvi tožene stranke in prvostopenjskega organa, da te trditve niso dokazane. Listine, ki so bile v dvakrat ponovljenem ugotovitvenem postopku pridobljene, namreč ne kažejo na to, da bi bila tožnica nasilno odvzeta staršem. Ključni dokaz sta bili tako izpovedbi dveh prič, ki pa o razlogih za odvzem tožnice staršem nista ničesar vedeli. Iz upravnih spisov pa je tudi razvidno, da ob prvem zaslišanju dne 22.10.1996 niti tožnica sama ni vedela, zakaj so jo Nemci odpeljali, enako pa sedaj navaja tudi v pritožbi. Ker dejanske okoliščine (nasilni odvzem staršem), ki so podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka niso bile izkazane, tožnici uveljavljanega statusa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo mogoče priznati.

Neutemeljeno pa tožnica ugovarja, da je že sama vojna zadosten vzrok za pretrpljeno gorje. Nobenega dvoma sicer ni, da je bilo vojno obdobje za tožnico kruto in težko, vendar pa iz določb ZZVN ne izhaja, da že ta okoliščina zadostuje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ni namreč volja zakonodajalca, da se med žrtve vojnega nasilja štejejo vse osebe, ki živele v obdobju druge svetovne vojne, ne glede na to, kakšno nasilje jim je bilo prizadejano.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.