Supreme Court dismisses appeal confirming long-term cohabitation constitutes inheritance rights under Slovenian law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal, upholding the lower courts' finding that the plaintiff and the deceased lived in a long-term cohabitation relationship. The defendant argued they did not share a household, but the court found evidence of shared economic life, mutual care, and public manifestation of a partnership. The court ruled that factual findings on cohabitation are not subject to appeal, thereby confirming the plaintiff's inheritance rights.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 10.čl. Zakona o dedovanju; 3. odst. 385.čl. ZPP: A long-term cohabitation relationship with shared economic life and public manifestation of partnership constitutes a ground for inheritance rights, and factual findings on such relationships are not reviewable on appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, izhaja, da sta tožnica in C približno 8 do 10 let (vse do smrti) živela v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti. Med njima je obstojalo intimno prijateljstvo, tožnica je za C skrbela in mu je nudila pomoč tudi v času bolezni. Njuna življenjska skupnost se je tudi navzven manifestirala kot zakonska zveza. Pri takem položaju sta sodišči pravilno presodili, da je obstajala med partnerjema dalj časa trajajoča življenjska skupnost.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ima tožnica na podlagi 2.odst. 10.čl. Zakona o dedovanju pravico do dedovanja po pok. C, umrlem dne 4.2.1992, ker je z njim živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodišči razmerje med tožnico in C pravno zmotno ocenili kot izvenzakonsko skupnost. Poudarja, da je tožnica živela v hiši kot podnajemnica in da sta z lastnikom ločeno uporabljala posamezne prostore. Nikoli nista imela skupnega gospodinjstva in se tudi v javnosti nista kazala skupaj.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.
Tožena stranka izpodbija v reviziji predvsem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ter pri tem graja dokazno oceno sodišč. S temi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, izhaja, da sta tožnica in C približno 8 do 10 let (vse do smrti) živela v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti. Med njima je obstojalo intimno prijateljstvo, tožnica je za C skrbela in mu je nudila pomoč tudi v času bolezni. Njuna življenjska skupnost se je tudi navzven manifestirala kot zakonska zveza. Pri takem položaju sta sodišči pravilno presodili, da je obstajala med partnerjema dalj časa trajajoča življenjska skupnost in da so zato podani pogoji za tožničino dedno pravico po 2.odst. 10. čl. Zakona o dedovanju. Uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.
Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).