Appeal dismissed; victim status requires permanent residence in Slovenia at the start of the violent act.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Če je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij RS, je žrtev vojnega nasilja ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilje zoper njo storjeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.4.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote L. z dne 29.8.2001. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka pritrdila odločitvi prvostopnega organa, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, po določbah 1. člena v povezavi s 7. odstavkom 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00 in 64/01, dalje ZZVN) tožnici statusa žrtve vojnega nasilja-begunke ni mogoče priznati, saj ob prenehanju nasilnega ukrepa ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožnica se je namreč iz begunstva iz severne Afrike vrnila v domači kraj D.N. na Hrvaškem dne 9.7.1945, v Sloveniji pa se je naselila šele leta 1959.

Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z odločitvijo tožene stranke, da je osebi, nad katero je bilo nasilje storjeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, mogoče priznati status žrtve vojnega le, če je imela po prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja oziroma najkasneje do 31.12.1945 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker v zadevi ni sporno, da se je tožnica na ozemlju Republike Slovenije naselila leta 1959, ne sodi v krog oseb, ki jim je po določbah ZZVN mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja.

Tožnica v pritožbi navaja, da so zakonski predpisi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, krivični. Meni, da vsi državljani Republike Slovenije niso enako zaščiteni, saj je bila takratna skupna država napadena s strani istega sovražnika, sedaj pa nimajo vsi enakih pravic. Vztraja, da je do uveljavljanega statusa upravičena, čeprav se je vrnila v drug kraj, in želi, da o zadevi odloči mednarodno razsodišče.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je po določbah 1. člena ZZVN državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali nasilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. ZZVN v zvezi s tem kot pravno relevantno ozemlje, poleg ozemlja sedanje Republike Slovenije, določa tudi ozemlje dežele Furlanije Julijske Krajine v Republiki Italiji in ozemlje dežele Koroške v Republiki Avstriji, dodatno pa tudi katerokoli ozemlje na območju bivše Kraljevine Jugoslavije, če je imela oseba ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to mogoče, vendar najkasneje do 31.12.1945 (6. in 7. odstavek 2. člena ZZVN). Če pa je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, je žrtev vojnega nasilja ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilje zoper njo storjeno (2. odstavek 2. člena).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke ter ob tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker ni sporno, da nasilno dejanje ni bilo storjeno na ozemlju sedanje Republike Slovenije, bi bila tožnica upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja le na podlagi določbe 6.odstavka 2.

člena ZZVN, torej kot slovenska državljanka, nad katero je bilo nasilje storjeno na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije. Vendar pa navedena določba za priznanje statusa določa še dodaten pogoj, to je, da je oseba po prenehanju vojnega nasilja imela stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije. Tožnica pa se je po lastnem zatrjevanju iz Egipta dne 9.7.1945 vrnila v domači kraj D.N. na Hrvaškem in se na ozemlju Republike Slovenije naselila šele leta 1959. Ker torej ob prenehanju nasilja ni imela stalnega prebivališče na ozemlju Republike Slovenije in tudi ne do konca leta 1945, ji uveljavljanega statusa tudi na podlagi določb 6. in 7. odstavka 2. člena ZZV-N ni mogoče priznati.

Pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožbenim ugovorom, da so z zakoni, na podlagi katerih je bilo odločeno v obravnavani zadevi, krivični, ker po tožničinem mnenju državljane postavljajo v neenakopraven položaj. Odločanje o skladnosti zakonov z ustavo je namreč v pristojnosti Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Glede na navedeno je bilo pritožbo na podlagi določb 73. člena ZUS potrebno zavrniti, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.