Sodba I Up 803/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

V času, ko je bil izrečen urbanistični ukrep, je veljal ZUN in urbanistični inšpektor je bil pristojen ukrepati po določbah tega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 19.10.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota L. z dne 10.5.1999. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da mora investitorka M.F. v roku 60 dni po prejemu te odločbe odstraniti kovinsko garažo tlorisnih izmer 2,80 x 4,00m in pritlični leseni pomožni objekt tlorisnih dimenzij 3,20 x 4,50m, ki stojita na zemljišču s parcelno številko 861/1 k.o. V., ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (točka 1 izreka odločbe), da za objekta veljajo določene prepovedi iz 76c člena ZUN (točka 2 izreka odločbe), da če investitorka v predpisanem roku ne bo opravila naloženega dejanja, kot je določeno v 1. točki izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške (točka 3 izreka odločbe), da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačala na podlagi posebnega sklepa (točka 4 izreka odločbe), ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve ( točka 5 izreka odločbe).

Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnica leta 1976 na parc. št. 861/1 k.o. V. postavila kovinsko garažo in pritlični leseni pomožni objekt, ne da bi pridobila ustrezna dovoljenja po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Ker se je tožnica pred pristojnimi organi ves čas deklarirala kot investitorka, je odločitev tožene stranke, da je izrečeni inšpekcijski ukrep v skladu s 73. členom ZUN, pravilna. Tožbeni ugovor, da je garažo in pomožni objekt postavila skupaj z bivšim možem ugotovljenega dejanskega stanja ne spreminja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni ugovor, da je sporni poseg v prostor že zastaral, saj ZUN glede izrekanja inšpekcijskih ukrepov ne določa rokov in je inšpekcijski organ pristojen ves čas ukrepati. Kot pravno nepomembna za odločitev v tej zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbena ugovora v zvezi s priposestvovanjem zemljišča parc. št. 861/1 k.o. V. ter nesoglasji glede lastništva in uporabe zemljišča med solastniki.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi se izpodbijana odločba morala glasiti na oba solastnika garaže in pomožnega objekta v enaki meri. Nadalje navaja, da sta bila garaža in pomožni objekt postavljena leta 1976, ko ZUN še ni veljal, retroaktivno pa zakoni ne morejo veljati. Navaja še, da ji je bila kršena ustavna pravica do pritožbe, saj sodišče v pravnem pouku navaja kraj ("tukajšnje sodišče"), kjer naj pritožbo vloži, ne daje pa ji pravnega pouka, na kateri naslov naj se pritoži. Navaja, da isto sodišče o isti zadevi ne more dvakrat odločati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožnice. V skladu s 1. odstavkom 73. člena ZUN odredi organ urbanistične inšpekcije v primeru, da se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica investitorka gradnje kovinske garaže in pritličnega lesenega pomožnega objekta, oba stoječa na parc. št. 861/1 k.o. V. ter da za opravljeni poseg v prostor nima ustreznega dovoljenja. Po presoji pritožbenega sodišča sta zato tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno presodila, da je v obravnavani zadevi izrek urbanističnega ukrepa po citiranem členu ZUN utemeljen. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, da za objekte, postavljene pred uveljavitvijo ZUN, določb tega zakona ni mogoče uporabiti. V času, ko je bil izrečen urbanistični ukrep, je veljal ZUN in urbanistični inšpektor je bil pristojen ukrepati po določbah tega zakona. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa po 73. členu ZUN zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja. Ker tožnica ustreznega dovoljenja za zadevni poseg v prostor nima (niti po ZUN niti po Zakonu o urbanističnem planiranju, ki je veljal v času postavitve objektov), je izrek urbanističnega ukrepa utemeljen. Ker se v skladu s citiranim členom ZUN urbanistični ukrep izreče investitorju, lastniku oziroma upravljalcu zemljišča pa le v primeru, če investitorja ni mogoče odkriti, je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da bi se izpodbijana odločba morala nanašati na oba solastnika garaže in pomožnega objekta. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor v zvezi s pravnim poukom. V pravnem pouku je v skladu s 6. odstavkom 324. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena, naveden rok za vložitev pritožbe in pri katerem sodišču se pritožba vloži. Navedba sodišča, ki bo odločalo o pritožbi, ni obligatorna sestavina pouka o pritožbi. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo nobene zakonske določbe, prav tako pa s tem v ničemer ni bila kršena tožničina ustavna pravica do pritožbe. O pritožbi je v skladu z 2. odstavkom 5. člena ZUS, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe, izdane v upravnem sporu na prvi stopnji, odloča vrhovno sodišče, odločalo Vrhovno sodišče RS.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73.člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.