Appeal dismissed because plaintiff lacks legal interest after first instance already granted full relief.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi, odločbo tožene stranke z dne 6.8.2001 odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Č. z dne 6.12.2000, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin. Po ugotovitvi tožene stranke je bila tožnikova denacionalizacijska zahteva pravilno zavrnjena. Pokojna A. in R.J. ob podržavljenju nista bila jugoslovanska državljana, zato ne izpolnjujeta pogojev iz 1. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za upravičenost do denacionalizacije.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da temelji odločitev upravnih organov obeh stopenj o tem, da A.J. in R.J. ob podržavljenju nista bila jugoslovanska državljana, na dveh nepravnomočnih odločbah, kar ni pravilno. Po presoji sodišča bi moral prvostopni upravni organ denacionalizacijski postopek prekiniti do pravnomočnosti odločb o državljanstvu navedenih prejšnjih lastnikov. V tej zadevi pa ob izdaji sklepa prvostopnega upravnega organa odločba Ministrstva za notranje zadeve o državljanstvu imenovanih, ni bila pravnomočna, saj je tožnik zoper njo vložil tožbo, o kateri pa še ni bilo odločeno. Ker je upravni organ prve stopnje na podlagi nepravnomočne odločbe o državljanstvu zavrnil tožnikov zahtevek za denacionalizacijo, tožena stranka pa je navedeno odločitev potrdila kot pravilno, je s tem kršila pravila postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo.

Tožnik s pritožbo izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje.

Navaja, da je bilo njegovemu stricu A.J. in njegovi ženi R.J.

premoženje zaplenjeno na podlagi kolektivne krivde, katero civilizirana in demokratična Evropa ne priznava. Pričakoval je, da bo njegova zadeva glede na to, da se tudi Slovenija pripravlja na članstvo v EU obravnavana v duhu današnjega časa. Pričakuje, da sodišče prouči razmere v času zaplembe, zlasti obtožbo o kolektivni krivdi. Izselitev Kočevarjev je bila posledica bega pred popolnim genocidom, ki ga je izvajala jugoslovanska politika v letih 1919 do 1941, da so jim bile realno odvzete vse osnovne človekove pravice.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa, ki je priglasil udeležbo v postopku, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se primerno uporablja v upravnem sporu na podlagi 16. člena ZUS, je pritožba nedovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Upravni organ namreč ne bi smel odločati o tožnikovi denacionalizacijski zahtevi, dokler ne bo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju, državljanstvu oseb, ki jima je bilo premoženje podržavljeno. Do takrat pa je treba upravni postopek denacionalizacije prekiniti. Sprejeta odločitev pomeni največjo korist tožnika, saj je odločba tožene stranke odpravljena. Zato si tožnik s pritožbo ne more še izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je v postopku za presojo zakonitosti smiselno uveljavljal odpravo odločbe tožene stranke. Tožniku je bilo že s tako odločitvijo prvostopnega sodišča ugodeno v celoti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS kot nedovoljeno zavrglo (ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje).