Supreme Court dismisses appeal against compensation cap under ZSPOZ for political prisoner victim.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal, upholding the lower administrative court's decision to confirm the respondent's compensation award. The appellant, a former political prisoner, argued that his calculated compensation of 3.92 million SIT should be fully recognized despite the statutory cap. The court ruled that Article 9 of the Act on Compensation to Victims of War and Post-War Violence strictly limits total compensation to 2 million SIT, rendering any claim exceeding this amount legally invalid. Consequently, the court found no procedural error and affirmed the lower court's correct application of the material law.
Legislator headnote
AI generated9. člen ZSPOZ; 73. člen ZUS: The statutory cap on total compensation under Article 9 of the Act on Compensation to Victims of War and Post-War Violence overrides calculated amounts exceeding the limit, and appeals against decisions applying this cap are inadmissible if based on material law errors.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
[JEDRO]
Ker 9. člen ZSPOZ določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec, ne more presegati višine 2.000.000,00 SIT, tožnik ne more uveljavljati večje odškodnine.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 23.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožniku, ki mu je bil s pravnomočnim sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 16.1.1999 priznan status bivšega političnega zapornika in pravica do odškodnine, glede na določbe Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ) pripada odškodnina v višini 2,000.000,00 SIT. Tožniku bo del odškodnine nakazan v dveh obrokih po 150.000,00 SIT, preostali del odškodnine v višini 1,700.000,00 SIT pa z izročitvijo 1700 obveznic Republike Slovenije s preknjižbo na registrski račun pri Klirinško depotni družbi v Ljubljani. Glede na določbo 1. točke 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ pripada političnemu zaporniku 35.000,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja. Pri tožniku je nasilno dejanje trajalo 112 mesecev. Pripadala bi mu odškodnina v višini 3,920.000,00 SIT. Ker pa 9. člen ZSPOZ določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, ne more presegati višine 2,000.000,00 SIT, tožniku pripada odškodnina v tej višini in mu bo izplačana v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 13. člena, 9.
odstavka 14. člena ZSPOZ ter 12. člena Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja ter izvrševanju odločb o določitvi odškodnine.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da med strankama ni sporno, da je bil tožniku s pravnomočnim sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 16.11.1999 priznan status bivšega političnega zapornika in da je nasilno dejanje trajalo 112 mesecev. Sporna je višina dejansko določene odškodnine, ki po izpodbijani odločbi znaša 2,000.000,00 SIT. Glede na določbe 1. točke 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ pripada političnemu zaporniku 35.000,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja, zaradi česar bi tožniku, zoper katerega je nasilno dejanje trajalo 112 mesecev, pripadala odškodnina v višini 3,920.000,00 SIT. V 9. členu ZSPOZ je določen najvišji skupni znesek, ki ga lahko prejme posamezni upravičenec po tem zakonu in ki ne more presegati višine 2,000.000,00 SIT. V 12. členu je določeno, da tožena stranka (SOD), pri izdaji odločbe o višini odškodnine upošteva skupni znesek, ki ga določa 9. člen tega zakona. V primeru, da izračunana višina odškodnine presega ta znesek, izda odločbo, s katero upravičencu določi enak znesek, kot je določen z 9. členom (2,000.000,00 SIT). Tožniku glede na navedeno določbo ZSPOZ, tudi po presoji upravnega sodišča, ne more biti določena višja odškodnina. Višina odškodnine, ki pripada tožniku v odločbi tožene stranke, je določena pravilno in zakonito.
Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da mu ZSPOZ daje vso pravico do odškodnine za celotno obdobje 112 mesecev v zaporu v skupnem znesku 3,920.000,00 SIT. Glede na priznan status bivšega političnega zapornika pri njem ne more biti omejitev. Vsako drugačno tolmačenje predpisov pomeni napačno uporabo zakonskih določil.
Odgovori na pritožbo niso obrazloženi.
Pritožba ni utemeljena.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka in upravno sodišče sta v svojih odločbah pravilno uporabila določbe ZSPOZ, na katere se sklicujeta v obrazložitvi svojih odločb. Ker 9. člen ZSPOZ določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, ne more presegati višine 2,000.000,00 SIT, tožnik ne more uveljavljati večje odškodnine, kot je določena v navedeni določbi. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo (določbe ZSPOZ) pravilno uporabljeno. V čem naj bi bil kršen postopek v upravnem sporu, pa pritožba niti ne pove.
Glede na navedeno in ker je spoznalo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo upravnega sodišča.