Supreme Court allows denationalization claim where replacement property value was insufficient despite statutory silence.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 7.9.2001, odpravi.

[JEDRO]

V primerih iz 12. točke 3. člena ZDen je za presojo upravičenosti do denacionalizacije pomembna ustreznost druge nadomestne nepremičnine, čeprav to izrecno ne izhaja iz same določbe tega člena.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.9.2001, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote I. z dne 9.8.2001. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložil K.K. (pravni prednik tožnikov) za vrnitev podržavljenih nepremičnin parc. št-. 149 k.o. I., sedaj del parcele št. 757 z.k. vložek 806 k.o. I. Tožena stranka je potrdila odločitev prvostopnega organa, ker je menila, da v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo, saj je razlaščenec za podržavljeno nepremičnino dobil nadomestno nepremičnino.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (2.

odstavek 67. člena ZUS). V obravnavanem primeru je bilo premoženje podržavljeno z odločbo o razlastitvi, ki jo je izdala Okrajna razlastitvena komisija v I. z dne 21.4.1951, na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47, v nadaljevanju TZR). Ni sporno, da je upravičenec za podržavljeno nepremičnino, ki je bilo stavbno zemljišče, pridobil nadomestno zemljišče, v naravi kmetijsko zemljišče (njiva II: razreda). Ker je razlaščenec za podržavljeno nepremičnino kot odškodnino prejel nadomestno nepremičnino, tudi po presoji prvostopnega sodišča niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, kakor jih določa 12. točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 65/98, 66/2000, v nadaljevanju ZDen). Po navedeni določbi je upravičenost do denacionalizacije podana le, če upravičenci niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine.

Zoper izpodbijano sodbo so pritožbo vložili vsi trije tožniki, vendar je prvostopno sodišče pritožbo D.K. in R.P. kot prepozno zavrglo (sklep, št. U 1666/2001-12 z dne 9.10.2002). Tožnica M.M.Š., ki je pritožbo vložila pravočasno, v njej uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Ne strinja se s stališčem, da niso upravičenci do denacionalizacije tisti razlaščenci, ki so dobili kot odškodnino nadomestno zemljišče in to ne glede na razmerje vrednosti med odvzetim in dodeljenim zemljiščem. Po 72. členu ZDen se šteje, da ni prejel ničesar tisti, ki ni prejel niti 30% vrednosti za podržavljeno nepremičnino. Člen 72. ZDen pa se izrecno sklicuje na 3. in 4. člen ZDen. Meni, da bi bilo treba v obravnavanem primeru ugotavljati razliko v vrednosti podržavljenega stavbnega zemljišča in vrednostjo dodeljenega nadomestnega kmetijskega zemljišča in glede na to odločati o tem, ali je upravičenost do denacionalizacije podana.

Ponovi tožbene navedbe v zvezi z primerjavo vrednosti odvzetega zemljišča z dodeljenim zemljiščem in meni, da vrednost nadomestnega zemljišča ni dosegla 30%. Glede na navedeno je po njenem mnenju prvostopno sodišče nepravilno uporabilo določbe 3. in 72. člena ZDen. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo predniku tožnika nepremičnina podržavljena na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi. Upravni organ je ugotovil, temu pa je sledilo tudi prvostopno sodišče, da je ta predpis sicer naveden v 12. točki 3. člena ZDen kot podlaga za denacionalizacijo, vendar sta pri odločitvi o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo upoštevala, da navedena določba ZDen ne priznava upravičenja do denacionalizacije razlaščencem, ki so za podržavljeno zemljišče kot odškodnino dobili nadomestno nepremičnino. Pritožbeni in tožbeni ugovori, da nadomestna nepremičnina ni predstavljala ustrezne odškodnine, pa so bili zavrnjeni na podlagi stališča, po katerem vrednosti odvzetega in kot odškodnino prejetega premoženja v primeru iz 12. točke 3. člena ZDen, ni potrebno presojati.

Takšno stališče prvostopnega sodišča in pred njim tožene stranke, ni pravilno in po presoji pritožbenega sodišča nima opore v namenu ZDen niti v njegovih posameznih določbah. Res je, da 12. točka 3. člena ZDen, ko določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi TZR, če upravičenci niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine, izrecno ne omenja kriterija ustreznosti nadomestne nepremičnine. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča že namen ZDen (poprava krivic) omogoča razlago, po kateri je denacionalizacija mogoča tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen, če za razlaščeno premoženje ni bila dana ustrezna nadomestna nepremičnina, enako kot če bi bila dana ustrezna odškodnina v denarju. Pritožbeno sodišče ne vidi razumnega razloga za različno obravnavanje možnosti za denacionalizacijo premoženja, za katerega je bila ob podržavljenju dana nadomestna nepremičnina.

Drugačna (jezikovna) razlaga 12. točke 3.člena ZDen pa bi lahko tudi pomenila, da so razlaščenci, katerih zemljišča so bila podržavljena po navedenem predpisu v slabšem položaju kot razlaščencu, katerih zemljišča so bila razlaščena po drugih predpisih oziroma so dobili odškodnino, v denarju. Takšno sodišče je v istovetni zadevi zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (Up-310/02-72 z dne 2.10.2003). Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen za presojo upravičenosti do denacionalizacije pomembna ustreznost druge nadomestne nepremičnine, čeprav to izrecno ne izhaja iz same določbe tega člena. Zato je po presoji pritožbenega sodišča tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen treba upoštevati vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost oziroma ustreznost nadomestne nepremičnine, ki jo je prejšnji lastnik kot odškodnino dobil za razlaščeno zemljišče ter v primeru presežka vrednosti podržavljenega zemljišča, pravico do denacionalizacije priznati.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje obravnavanega primera, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v tem primeru napačno uporabo določb ZDen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedenega v tej sodbi.