Appeal dismissed; child of NOB collaborator not a war victim if father died years after camp release.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Ker v predmetni zadevi ni sporno, da tožničinemu očetu življenje ni bilo neposredno odvzeto s strani okupatorja, temveč je po več kot enem letu po prihodu iz taborišča umrl v bolnišnici za posledicami bolezni in prestanega mučenja, tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega eden od staršev je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da ni mogoče šteti, da je oče umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V teh okoliščinah bi namreč umrl le tedaj, če bi umrl v času, ko je bil neposredno izpostavljen nasilju okupatorja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.4.2001, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote Š/J z dne 27.10.2000, ter zavrnila zahtevek tožnice. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš je umrl za posledicami mučenja v zaporu in taborišču. Tožena stranka je odločbo odpravila zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, saj oče tožnice ni bil ubit zaradi sodelovanja z NOB, prav tako pa ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni sporno, da je bil tožničin oče aretiran 19.9.1942 in odpeljan v zapor v C., nato pa v taborišče pri P., od koder je bil izpuščen 24.11.1942, prav tako pa ni sporno, da je umrl v bolnišnici C. dne 17.5.1944. Sodišče se je strinjalo z zaključki tožene stranke, da na podlagi ugotovljenega niso izpolnjeni pogoji iz 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 68/96, 70/97, 43/99, 43/99, 28/00 in 1/01, dalje ZZVN), saj je tožničin oče umrl več kot eno leto po tem, ko je bil izpuščen iz taborišča in se nad njim ni več izvajalo nasilje v smislu ZZVN.

Zavrnilo pa je tudi predlog za zaslišanje tožničine polsestre M.Ž., saj njeno pričanje o stanju tožničinega očeta na drugačno odločitev ne bi imelo nikakršnega vpliva.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je bil njen oče zaradi sodelovanja v NOB odpeljan v c. zapor nato pa še v grad B. pri P., kjer je bil mučen in nato izpuščen. Umrl je v bolnici 17.5.1942 za posledicami grozljivih dejanj okupatorja. To lahko potrdita tudi M.Ž. in L.A. Navaja tudi, da je njena mati ves čas prejemala nadomestilo po pokojnem očetu, njo pa so ves čas šteli za otroka, katerega oče je umrl za posledicami nasilja okupatorja. Pritožbi prilaga dodatne listinske dokaze ter prosi, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče je odločitev pravilno oprlo na določbe 1. in 2. člena ZZVN, ki so veljale v času odločanja revizijskega organa. ZZVN v 1. členu določa, da gre državljanu Republike Slovenije status žrtve vojnega nasilja, če je bil v vojni ali vojaški agresiji izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogoju iz 1. člena štejejo med žrtve vojnega nasilja osebe, ki so bile prisilno izseljene-izgnanec, poslane v taborišče-taboriščnik, zapor-zapornik, na prisilno delo-delovni deportiranec ali internacijo-interniranec ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem-begunec in nasilno odvzeta staršem-ukradeni otrok osebe (1. odstavek 2. člena ZZVN). Osmi odstavek 2. člena ZZVN, kot je bil uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 28/00, dalje ZZVN-E) in ki je veljal v času odločanja upravnih organov, pa med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu.

Ker v predmetni zadevi ni sporno, da tožničinemu očetu življenje ni bilo neposredno odvzeto s strani okupatorja, temveč je po več kot enem letu po prihodu iz taborišča umrl v c. bolnišnici za posledicami bolezni in prestanega mučenja, tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega eden od staršev je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da ni mogoče šteti, da je oče umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V teh okoliščinah bi namreč umrl le tedaj, če bi umrl v času, ko je bil neposredno izpostavljen nasilju okupatorja. Okoliščine, na katere se je tožnica sklicevala (da je bil njen oče zaprt zaradi sodelovanja v NOB in da je za posledicami mučenja umrl), pa bi kazale na dejansko stanje, kot ga ureja Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 110/2002, dalje ZZVN-G). Ta med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz prvega člena ZZVN tudi otrok, katerega starš je padel, umrl ali je bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije. Novela je začela veljati po izdaji odločbe tožene stranke, zato pri njenem odločanju ni mogla biti upoštevana. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo (Uradni list RS, št. 1/01) razveljavilo 16. člen ZZVN, ki je določal, da je mogoče zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vložiti najkasneje v 6 mesecih od uveljavitve zakona, lahko tožnica, v kolikor meni, da izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje, uveljavlja status in pravice na podlagi ZZVN-G pred organom prve stopnje tudi še sedaj.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.