Appeal allowed; enforcement order invalid due to missing enforceability clause and lack of personal service proof.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia overturned the first-instance judgment, ordering a new trial because the enforcement order lacked a mandatory enforceability clause. The appellant argued that the tax authority failed to prove personal service of the payment order, rendering it unenforceable under the old Administrative Procedure Act. The court ruled that without the specific enforceability clause issued by the obligor, the document cannot be executed, constituting a fundamental procedural defect.
Legislator headnote
AI generated2. točka 1. odstavka 43. člena Zakona o davčnem postopku; 3. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu: An enforcement order is valid only if it contains an enforceability clause issued by the authority that imposed the obligation, and failure to prove personal service of the underlying document prevents enforcement.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
[JEDRO]
Izvršiti je mogoče le tisti izvršilni naslov, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti. Izvršljivost pa potrdi organ, ki je kršitelju naložil obveznost.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M., Izpostava M. z dne 14.1.2000, s katerim je bila na podlagi plačilnega naloga Mestnega redarstva M. z dne 10.8.1999, uvedena prisilna izterjava denarne kazni v znesku 5.000,00 SIT in stroškov prisilne izterjave v znesku 1.000,00 SIT iz osebnih prejemkov tožnika.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil plačilni nalog Mestne redarske službe M. z dne 10.8.1999, vročen v skladu s pravili za obvezno osebno vročanje, določenimi v določbah 87. člena oziroma 86. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, da bi vročevalec pisno sporočilo o tem, kje se nahaja pošiljka, pribil na vrata, vendar pa sodišče prve stopnje meni, da tudi sporočilo v poštnem predalu, iz katerega je razvidno, kje je spis, ustrezno nadomešča pribitje na vrata in ga je treba šteti kot pravilno posredno vročanje. Tožbeni ugovor, da tožnik ni nikoli prejel pisnega sporočila o tem, kje se nahaja sporni plačilni nalog, je neutemeljen. Iz povratnice v upravnem spisu je razvidno, da je bil tožnik trikrat obveščen o pošiljki (11.8, 12.8. in 21.8.1999), zato ne drži tožbena navedba, da plačilni nalog ni postal pravnomočen.
Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da pisnega sporočila o tem, kjer se nahaja plačilni nalog Mestne redarske službe M. ni nikoli prejel, zato navedeni plačilni nalog ni postal pravnomočen. Institut osebnega vročanja ureja šele novi ZUP, zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZUP/86, ki ne določajo, da poštno obvestilo o prispelem pismu, dano v poštni nabiralnik, šteje kot vročena pošiljka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa vrnitev zadeve toženi stranki v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska denarne kazni na podlagi plačilnega naloga Mestnega redarstva M. z dne 10.8.1999. Izvršitev navedenega plačilnega naloga je po določbi 256. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83, 42/85, 2/86, 47/87, 5/90, Uradni list RS, št. 10/91, 17/91, 13/93, 66/93, 39/96, 61/96-odl. US, 35/97, 45/97, 73/97-odl. US, 87/97, 73/98, ZP) v pristojnosti davčnega organa (40. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, ZDavP). Izterjava se po določbi 42. člena ZDavP uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Sklep o prisilni izterjavi mora poleg podatkov o dolžniku in njegovi davčni številki, višini dolga, načinu prisilne izterjave, označbi izplačevalca osebnih prejemkov ter pouku o pravnem sredstvu vsebovati tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost (2. točka 1. odstavka 43. člena ZDavP). Navedeno pomeni, da je mogoče izvršiti le tisti izvršilni naslov, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti. Izvršljivost potrdi tisti organ, ki je kršitelju naložil obveznost (v obravnavani zadevi Mestno redarstvo M.). V sklepu z dne 14.1.2000 je sicer navedeno, da se prisilna izterjava opravi po plačilnem nalogu Mestnega redarstva M. z dne 10.8.1999, ki je postal izvršljiv dne 30.8.1999. Ker se v upravnih spisih nahaja le plačilni nalog, na katerem pa ni potrdila o izvršljivosti, ni mogoče preizkusiti, ali je res postal izvršljiv, to pa je zakonski pogoj za izvršbo oziroma za izdajo sklepa o prisilni izterjavi denarne kazni.
Izpodbijana sodba je zato tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po določbi 3. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Zato je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.