Appeal dismissed; tax debt discharge denied as income exceeds minimum social security wage threshold.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga je podatek o tem, ali dohodek na družinskega člana pri zavezancu presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji kot minimalni znesek, ki zagotavlja materialno in socialno varnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.4.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M.S. z dne 2.12.1997, s katero prvostopni organ ni ugodil tožnikovi vlogi-prošnji za odpis zamudnih obresti in odloga plačila - glavnice iz naslova davčnega dolga.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 89. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.

18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, ZDavP). Navaja, da se tožnikovi ugovori glede njegovega premoženjskega stanja presojajo po času, v katerem je bila izdana prvostopna odločba. Ugotovitev tožene stranke, da so bili v relevantnem času (pred oziroma ob izdaji prvostopne odločbe) dohodki tožnika in njegove družine dovolj visoki, da ni bilo ogroženo tožnikovo preživljanje in preživljanje njegove družine, je utemeljena, zato tožnik ni izpolnjeval pogojev za odlog ali odpis davčnega dolga po določbi 89. člena ZDavP. Če se je njegovo premoženjsko stanje po izdaji prvostopne odločbe bistveno spremenilo na slabše, tako da bi zaradi tega izpolnjeval pogoje za odpis davčnega dolga ali odlog plačila, je lahko to predmet novega postopka, ne more pa biti predmet presoje zakonitosti izpodbijane prvostopne odločbe. Sodišče je zavrnilo ugovor v zvezi z blokado tožnikovega žiro računa in odvzemom vozila, zaradi česar naj bi bilo onemogočeno njegovo poslovanje ter posledično izpolnjevanje davčnih obveznosti, saj se ta ugovor ne nanaša na predmetni upravni spor, temveč na postopek izvršbe aktov davčnih organov, s katerimi so bile tožniku odmerjene davčne obveznosti. Zato bi ta ugovor lahko uveljavljal v navedenem postopku, za odločitev v tej zadevi pa ni pravno pomemben.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu je davčna uprava blokirala žiro račun in končna posledica tega je bila, da se je znašel na cesti. Danes je upokojen, žena pa brezposelna. S pokojnino se komaj preživljata.

Opozarja, da v skladu z veljavnim zakonom obresti, tako pogodbene kot zamudne, zastarajo v treh letih. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odpis in odlog davčnega dolga sta opredeljena v 89. členu ZDavP. Po navedeni določbi davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga s pripadajočimi obrestmi za čas do šest mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga v največ šestih mesečnih obrokih ali določi, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Zakon v navedeni določbi res ne določa kriterijev, po katerih bi bilo mogoče povsem jasno ugotoviti, kdaj bi lahko izterjava davčnega dolga ogrozila preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča treba navedeno določbo razlagati restriktivno in odpis oziroma odlog davčnega dolga omejiti le na skrajne primere. Osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga je po stališču pritožbenega sodišča podatek o tem, ali dohodek na družinskega člana pri zavezancu presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v Repub-liki Sloveniji, kot minimalni znesek, ki zagotavlja materialno in socialno varnost. Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi opr. št. I Up 1045/2001 z dne 9.12.2003.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da z izterjavo davčnega dolga ne bo ogroženo preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov. Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da sta upravna organa ob presoji utemeljenosti tožnikove vloge za odpis obresti in odlog plačila glavnice iz naslova davčnega dolga pravilno upoštevala tožnikove dohodke in njegovo premoženjsko stanje, kot tudi dohodke in premoženjsko stanje njegovih družinskih članov (90. člen ZDavP). Tako zbrani podatki dajejo zanesljivo podlago za ugotovitev, da prejemki tožnika presegajo znesek zajamčenega dohodka. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis oziroma odlog plačila davčnega dolga iz 89. člena ZDavP, zato je odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje pravilna.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Če tožnik meni, da so se premoženjske razmere njegove družine v času od odločitve prvostopnega davčnega organa tako poslabšale, da bi plačilo spornega dolga ogrozilo preživljanje njegove družine, kot bi to izhajalo iz pritožbenih navedb, potem lahko vloži pri davčnem organu novo vlogo za odpis dolga, saj zakon vlaganja takih prošenj časovno ne omejuje.

Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni ugovor glede blokade žiro računa. Zato tožnik glede ugovora, ki ga v pritožbi le ponavlja kot pritožbeni ugovor, in ki se ne nanaša na predmetni upravni spor, temveč na postopek izvršbe aktov davčnih organov, s pritožbo ne more uspeti.

Ker je predmet presoje v tem upravnem sporu odpis oziroma odlog davčnega dolga, je neupošteven tudi ugovor o zastaranju obresti .

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.