Administrative court dismisses appeal against building inspector's order to stop construction due to zoning violations.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Izdaja inšpekcijske odločbe ni vezana na rok od začetka gradnje, zato odločba ni nezakonita, če je urbanistični inšpektor izdal odločbo po več letih od postavitve objekta. ZUN namreč ne določa, da bi bilo stanje sanirano (legalizirano), če bi inšpektor lahko ugotovil, da je v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem, pa ni takoj ukrepal.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo z dne 7.9.1998 (1. točka izreka) in ugodilo njihovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila njihovi pritožbi, odpravila odločbo Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota N.m. z dne 19.12.1997 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da mora drugo tožnica M.G. ustaviti nadaljnjo gradnjo: a) stanovanjske hiše, tlorisnih dimenzij 9,4 m x 9,85 m v treh etažah (klet, pritličje, mansarda), pokrito z dvokapnico in z garažo v pritličju, ki iz osnovnega tlorisa pritličja sega 5,7 m x 3,05 m, višine 2,7 m, zaključena pa je z ravno armirano betonsko ploščo, b) zunanje ureditve, ki obsega: betonsko plato pred vhodom v hišo in garažo, betonski pločnik ob vzhodni, južni in zahodni strani hiše, armirano betonske stopnice s podestom na zahodni strani hiše, armirano betonski oporni zid, pravokotno na zahodno fasado hiše, tlorisnih dimenzij cca. 0,3 m x 5,25 m z višino od 0,9 m do 1,2 m, ki se prilagaja terenu, kar vse je zgradila na zemljišču parc. št. 158/1 k.o. Č., dokler ne pridobi spremenjenega lokacijskega dovoljenja (1. točka izreka). Investitorica mora v roku enega meseca od prejema te odločbe zaprositi za izdajo spremenjenega lokacijskega dovoljenja (2. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da gre v zadevi za ukrep urbanističnega inšpektorja, izdan na podlagi 2. in 3. odstavka 75. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Ker je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno pa ni jasno ali predmetna gradnja sploh odstopa od dovoljene po lokacijskem dovoljenju in v čem je to odstopanje.

Prvostopni organ svojo odločitev opira zgolj na ugotovitev, da je bila predmetna gradnja izvedena v nasprotju z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, pri čemer pa ne pojasni, v čem je predmetna gradnja v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem. Zato ne more preveriti zakonitosti prvostopne odločbe.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. Kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede pravne podlage izrečenega inšpekcijskega ukrepa.

Tožniki v pritožbi navajajo, da so se dela na njihovi stanovanjski hiši končala že leta 1974 in zato nima urbanistični inšpektor nobene pravne podlage in pristojnosti, da kaj odredi oziroma, da na podlagi 75. člena ZUN odredi ukrepe. Menijo, da bi se njihova gradnja morala presojati po Zakonu o urbanističnem planiranju. Izpodbijana sodba zato temelji na zmotni uporabi materialnega prava in krši 155. člen Usteve glede prepovedi retroaktivnosti, saj predpisi ne smejo imeti učinka za nazaj. Odločba urbanističnega inšpektorja, kakor tudi odločba tožene stranke, sta nični. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi, odločbi upravnih organov obeh stopenj pa izreče za nični. Predlagajo tudi, da se jih oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ukrep urbanistične inšpekcije iz 75. člena ZUN, po katerem v primeru, da se gradbena dela izvajajo v nasprotju s pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju in če se izvedena dela ne dajo uskladiti s pogoji lokacijskega dovoljenja, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se gradnja ustavi dokler investitor ne pridobi spremenjenega lokacijskega dovoljenja, spremembo lokacijskega dovoljenja pa mora investitor zaprositi v enem mesecu po izdanem ukrepu. Tožena stranka je pravilno ugotovila, to pa izhaja tudi iz podatkov v upravnih spisih, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča njena odločitev pravilna.

V tem primeru se je inšpekcijski postopek začel po uveljavitvi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ta zakon velja od 22.6.1984, zato se mora inšpekcijski postopek voditi po ZUN in ne po določbah Zakona o urbanističnem planiranju (ZUPl), kot to zmotno menijo tožniki. Po določbi 85. člena ZUN, se zgolj lokacijski postopki, ki temeljijo na zazidalnih načrtih in urbanističnih redih v skladu z 82. členom ZUN vodijo po določbah ZUPl. Inšpekcijski postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZUN, se dokončajo po določbah ZUPl. V tem primeru se je inšpekcijski postopek začel po uveljavitvi ZUN, ki je stopil v veljavo dne 22.6.1984, zato se mora voditi po določbah ZUN.

Pritožbeni ugovor tožnikov, da so se dela na njihovi hiši končala že leta 1974, in da zato ZUN ne bi smel biti uporabljen, je neutemeljen. Izdaja inšpekcijske odločbe namreč ni vezana na rok od začetka gradnje, zato odločba ni nezakonita, ali celo nična, kot zatrjujejo tožniki, če je urbanistični inšpektor odločbo izdal po več letih od postavitve objekta. ZUN namreč ne določa, da bi bilo stanje sanirano - legalizirano, če bi inšpektor lahko ugotovil, da je v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem, pa ni takoj ukrepal.

Tožniki predlagajo, da se jih oprosti plačila sodnih taks. Njihovemu predlogu pa je upravno sodišče že ugodilo in jih oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah namreč sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.