Supreme Court dismisses appeal, allowing second instance to change first instance judgment despite plaintiff's request for annulment.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pri odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje ni vezano na pritožbeni predlog pritožitelja. Zato je lahko pritožbi ugodilo s spremembo sodbe prve stopnje čeprav je pritožitelj predlagal razveljavitev in vrnitev prvi stopnji v novo sojenje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi opr.št. II IG 599/92 z dne 14.4.1992 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka z listinami, na katere se je sklicevala, ni dokazala poslovnega razmerja s toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke. Sodbo prve stopnje je spremenilo in razsodilo, da ostane navedni sklep o izvršbi v veljavi. Listine, ki jih je predložila tožeča stranka je ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje. Iz tega, da je tožena stranka poravnala račune, ki jih je tožeča stranka izstavila nanjo, je sklepalo, da je med strankama obstajalo poslovno razmerje. Ker tožena stranka načinu obračuna zamudnih obresti in posameznim obračunom ni ugovarjala, je ugodilo zahtevku tožeče stranke.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka šele na obravnavi dne 12.10.1992 predložila nekatere račune in virmane, ne pa tudi ostale dokumentacije. Ker ni predložila celotne dokumentacije, je v svoji pritožbi predlagala razveljavitev prvostopne sodbe. Sodišče druge stopnje je prezrlo, da listine sploh niso bile predložene toženi stranki. V nasprotju s pritožbenim predlogom tožeče stranke, je prvostopno sodbo spremenilo, ne pa razveljavilo. Na ta način je bilo toženi stranki onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Sicer pa tožeča stranka sploh ni predložila vse dokumentacije, pač pa le nekaj računov in virmanov, čeprav vtožuje zamudne obresti za več kot 200 računov. Ugovarja tudi drugostopni ugotovitvi, da tožena stranka posameznim obračunom ni nasprotovala, saj je ugovarjala zahtevku po temelju in višini.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje ni vezano na pritožbeni predlog pritožitelja. Zato je lahko pritožbi ugodilo s spremembo sodbe prve stopnje, čeprav je tožeča stranka predlagala razveljavitev in vrnitev prvi stopnji v novo sojenje (2. odst. 366.čl. ZPP). Prav tako je smelo sodišče druge stopnje na podlagi svoje presoje dokaznih listin spremeniti sodbo prve stopnje, ker se je ta opirala samo na listine (2.tč. 373.čl. ZPP).Očitek, da je sodišče druge stopnje prekšilo določbe pravdnega postopka, torej ni utemeljen.

Prav tako ni utemeljena trditev, da je sodišče toženi stranki onemogočilo pregled listin. Tožena stranka je bila pravilno povabljena na glavno obravnavo dne 12.10.1992, saj je vabilo prejela že 21.9.1992 (vročilnica na l.št. 8 spisa). Glavne obravnave se ni udeležila in v zvezi s tem ni navedla nobenega opravičila, zato mora posledice svojega izostanka pripisati sebi, ne sodišču.

Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije, ki ga je postavila tožena stranka, je sodišče druge stopnje rešilo s primerjavo računov, ki jih je tožeča stranka izstavila toženi, in plačil teh računov, iz česar je sklepalo na obstoj poslovnega razmerja med strankama. Tožena stranka postavlja temu nasproti samo splošne razloge, da niso razjasnjeni vsi računi, ne pove pa, kateri od konkretno navedenih računov je tisti, ki ne izvira iz poslovnega razmerja med strankama. Obračun zamudnih obresti, na katerega opira svoj zahtevek tožeča stranka, je konkreten in ga je zato mogoče izpodbijati samo z določnimi ugovori. Teh tožena stranka ni postavila. Očitki, ki jih v zvezi s tem naslavlja sodišču, niso utemeljeni.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ni razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).