Supreme Court allows denationalization claim based on time of nationalization rather than time of possession deprivation.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1377/99-18 z dne 24.4.2001 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 21.7.1999, odpravi.

[JEDRO]

Upravičenost do denacionalizacije je glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa odvzema zemljišča iz posesti. Upravčenec do denacionalizacije je tudi tisti, ki mu je pravica uporabe odvzeta, ne glede na to, da je bil prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe pridobil od prejšnjega lastnika na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.7.1999. S to odločbo je tožena stranka odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 22.10.1998, s katero je bilo odločeno, da se tožnikom vrne v last in posest nezazidano stavbno zemljišče parcela št. 321/5, vl. št. 784 in parcela, št. 321/1, vl. št. 905 obe k.o. B. ter odločila, da se zahteva za denacionalizacijo navedenih zemljišč zavrne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku. Iz tega izhaja, da je bilo zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, podržavljeno pravnemu predniku tožnikov A.D. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Uradi list FLRJ, št. 52/58). Ta je na podržavljenem zemljišču obdržal pravico uporabe, ki je po njegovi smrti z dedovanjem prešla na tožnike. Tožnikom je bilo podržavljeno zemljišče odvzeto iz uporabe z odločbo Skupščine občine L. M.P. z dne 18.11.1974 na podlagi 2. odstavka 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72) in za zemljišče izplačana odškodnina. Tako ugotovljeno dejansko stanje, ki med strankami ni sporno, ni podlaga za denacionalizacijo. Če je bila namreč, tako kot v tem primeru, podlaga podržavljenja ZNNZ, je prejšnjemu lastniku z uveljavitvijo ZNNZ prenehala lastninska pravica na podržavljenem zemljišču, zemljišče pa je ostalo v njegovi posesti. Pravica, ki jo je prejšnji lastnik imel na podržavljenem zemljišču, je vsebovala upravičenja, ki so enaka vsebini lastninske pravice, in je bila v pravnem prometu, sprva brez omejitev. Šele z odvzemom iz posesti ali prenosom pravice uporabe je nacionalizirano premoženje prešlo iz premoženjske sfere prejšnjega lastnika. Če pa prejšnjemu lastniku pravica uporabe ni bila odvzeta z odločbo državnega organa, ampak so to pravico po njegovi smrti dedovali njegovi pravni nasledniki, tako kot v tem primeru, ni šlo za odvzem premoženja, kakršnega je po določbah Zakona o denacionaliazciji (ZDen) mogoče opredeliti za krivičnega. Zato je tožena stranka odločila pravilno, ko je zahtevo za denacionalizacijo zavrnila.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navajajo, da je bilo zemljišče, ki je predmet zahteve za denacionaliazcijo, podržavljeno na podlagi ZNNZ, torej na podlagi predpisa, ki ga ZDen v 3. členu določa kot podlago za denacionalizacijo. Zato je stališče sodišča prve stopnje nepravilno. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, Mestna občina L. ter Občine H., D.-P.G., V.L., D/L in M. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, zavzelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča, in ne od časa odvzema zemljišča iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče ustavnega sodišča v isti odločbi je tudi, da bi moral biti od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije tudi tisti, ki mu je bila pravica uporabe odvzeta, ne glede na to, ali je bil prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje, kot izhaja iz odločbe tožene stranke in izpodbijane sodbe, sta tožena stranka in sodišče zmotno uporabili določbe ZDen.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča.