Supreme Court rules interim relief requests by non-plaintiffs in administrative disputes are inadmissible under ZUS. Verdict: partially_allowed

Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 100/2003-53 z dne 18.5.2004 se razveljavi in zahteva pritožnikov za izdajo začasne odredbe zavrže. Zahteva pritožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

[JEDRO]

Po določbah 69. člena ZUS lahko zahteva izdajo začasne odredbe samo tožnik, ne pa tudi ostale osebe, ki imajo položaj stranke v upravnem sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki so jo pritožniki, kot osebe iz 2. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) vložili na podlagi 2.

odstavka 69. člena ZUS. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da so pritožniki predlagali izdajo začasne odredbe, s katero naj se investitorju SI.m. d.d., L., prepoveduje uporaba in obratovanje bazne postaje ... Š. V., za postavitev katere je tožena stranka izdala navedenemu investitorju gradbeno dovoljenje z dne 14.6.2003, izpodbijano v tem upravnem sporu. Investitor je dolžan navedeno bazno postajo v roku 8 dni izklopiti iz električnega omrežja, če bo kršil to prepoved mu bo sodišče izreklo denarno kazen 5,000.000,00 SIT, ki se bo v primeru kršitve izterjala po uradni dolžnosti, za primer ponovne kršitve pa bo sodišče izreklo novo, poostreno denarno kazen. Prvostopno sodišče meni, da predlagana začasna odredba ni utemeljena, saj pritožniki niso izkazali pogojev iz 2. odstavka 69. člena ZUS, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo začasne odredbe. Sicer pa sodišče prve stopnje meni, da zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, po analognem razlogovanju lahko poleg tožnika vloži tudi stranka z interesom v upravnem sporu.

Pritožniki vlagajo zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 3. odstavku 72. člena ZUS, saj ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako pa sklep sploh nima razlogov, oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče ni ocenilo predlaganih dokazov. Napačna je tudi ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da sevalna obremenitev okolja zaradi delovanja predmetne bazne postaje ne presega mejnih vrednosti določenih z uredbo o EMS. Drugostopnemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka, stranka z interesom, investitor S.m. d.d., L., in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorile.

Ob reševanju pritožbe je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti, zahtevo pritožnikov za izdajo začasne odredbe pa zavreči iz naslednjih razlogov:

Po določbah 69. člena ZUS lahko zahteva izdajo začasne odredbe samo tožnik, ne pa tudi ostale osebe, ki imajo položaj stranke v upravnem sporu. Ker gre za izrecno zakonsko določbo je zato zmotna razlaga sodišča prve stopnje, da lahko po analognem razlogovanju poleg tožnika zahteva izdajo začasne odredbe tudi stranka z interesom v upravnem sporu.

V tem upravnem sporu je tožnica M.R. iz V., ki izpodbija gradbeno dovoljenje tožene stranke za postavitev bazne postaje. Pritožniki pa so t.i. tretje osebe iz 2. odstavka 20. člena ZUS, ki so po vložitvi tožbe kot stranke vstopili v predmetni upravni spor. Kot bližnji sosedje predvidene bazne postaje imajo pravni interes za sodelovanje v tem upravnem sporu (sklep vrhovnega sodišča, št. I Up 322/2004-2 z dne 26.3.2004). Ne morejo pa vložiti zahteve za izdajo začasne odredbe, saj tako zahtevo lahko po 2. odstavku 69. člena ZUS vloži le tožnik.

Ker pritožniki po določbah ZUS niso aktivno legitimirani za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, prvostopno sodišče pa je njihovo zahtevo obravnavalo po vsebini, je moralo sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljaviti na podlagi 3. odstavka 75. v zvezi z 68. in 69. členom ZUS, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa zavreči.

Zahtevo za povrnitev pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj po 3. odstavku 23. člena ZUS, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.