Supreme Court dismisses referendum appeal as municipal council decision is a specific act, not a general act.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Naknadni referendum je mogoč le o vprašanjih, ki so vsebina splošnih aktov občine. Sklep občinskega sveta "o sprejetju spremembe osnutka državnega lokacijskega načrta za avtocesto in soglasju h korigiranemu predlogu državnega lokacijskega načrta" pa ni splošni akt, zato glede njega referendum ni možen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper obvestilo z dne 24.8.2004, o zavrnitvi pobude za vložitev zahteve za razpis referenduma. Z njim je tožena stranka v skladu z določbo 4. odstavka 79. člena Statuta Občine R. (UVG, št. 23/99 in 19/2000) zavrnila tožnikovo pobudo za vložitev zahteve za razpis referenduma, ker gre v predmetni zadevi glede na določbo 46. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 72/93 in nadaljnji), prvega odstavka 76. člena Statuta in 119. člena Statuta za posamičen akt, ne pa za splošen akt. Sklep Občinskega sveta Občine R. s seje z dne 14.7.2004 je bil izdan na podlagi 16. člena Statuta in je z njim občinski svet "sprejel spremembe osnutka državnega lokacijskega načrta za avtocesto na odseku V. - P. in dal soglasje h korigiranemu predlogu državnega lokacijskega načrta". To pa je le ena od faz sprejemanja Uredbe o državnem lokacijskem načrtu, ki ga sprejema Vlada RS po Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002 in 8/2003) in v okviru katerega občina kot eden od nosilcev urejanja prostora pripravljalcu prostorskega akta izda mnenje ali soglasje.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Meni, da sklep Občinskega sveta Občine R. z dne 14.7.2004 ni splošen, temveč je posamičen akt. To izhaja iz 1. odstavka 66. člena, 1.

odstavka 65. člena ter 1. odstavka 46. člena ZLS, kot tudi iz 1.

odstavka 46. člena ZUreP-1, 45. člena ter določb 27. do 33. člena ZUreP-1. Da ne gre za splošen akt in da je zato referendum po določbi 47. člena ZLS nedopusten in je tožba v upravnem sporu neutemeljena, pa izhaja tudi iz interpretacije Ustavnega sodišča RS, kateri kriteriji opredeljujejo nek akt kot splošen akt (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-84/99 z dne 6.7.2000).

Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo iz istih razlogov kot tožbo, to je zaradi pravnosti oziroma demokratičnosti katerekoli dežele. Državljani so pred zakonom enaki. To pa v primeru zavezanosti države na mnenje lokalne skupnosti R. oziroma T. nikoli ni izpolnjeno. Problem neizpolnitve zahteve za referendum je v tem, da "r. ljudstvo" nima nobene možnosti, da o lokacijskem načrtu odloča, čeprav bo cesta potekala po območju v Občini R.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne. Strinja se z odločitvijo in razlogi prvostopnega sodišča. Meni, da pritožbene navedbe niso pravne narave, zato se do njih niti ne opredeljuje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot izhaja iz spisov, je v obravnavanem primeru tožnik dne 28.7.2004 pri Občinskem svetu Občine R. vložil pobudo za vložitev zahteve za razpis referenduma. Gre torej za pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma v smislu 46. in 47. člena ZLS. Tak referendum pa je mogoč le o vprašanjih, ki so vsebina splošnih aktov občine (1. odstavek 46. člena ZLS). Tak referendum se opravi kot naknadni referendum, na podlagi katerega občani potrdijo ali zavrnejo sprejeti splošni akt občine ali njegove posamezne določbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa sklep Občinskega sveta Občine R. z dne 15.7.2004, ni splošni akt, s katerim bi občinski svet urejal pravice in obveznosti ali pravne koristi občanov. Zato referendum na podlagi 46. in 47. člena ZLS zoper tak akt ni mogoč.

Tožnik v pritožbi ne navaja razlogov, zaradi katerih izpodbija prvostopno sodbo, zato je vrhovno sodišče sodbo preizkušalo le glede razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker v tem primeru tudi ti razlogi niso podani, je vrhovno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.