Supreme Court allows appeal, quashing first-instance judgment for misapplication of administrative law regarding radio license denial.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1271/98-16 z dne 31.8.2000 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

[JEDRO]

Če vlagatelj ne pridobi ustreznega predloga Sveta za radiodifuzijo, se njegova vloga zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6.7.1998, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije (dalje: Uprava) z dne 26.5.1998. Z njo je bila iz razloga 2. alinee 1. odstavka 40. člena Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97 dalje ZTel) zavrnjena njena vloga za izdajo radijskega dovoljenja za radiodifuzno radijsko postajo na oddajni točki S. in frekvenci 105,1 MHz, ker si ni pridobila ustreznega predloga Sveta za radiodifuzijo (dalje Svet), ki naj bi bilo po 4. odstavku 39. člena omenjenega zakona potrebno.

V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo, da sta pogoja za izdajo radijskega dovoljenja za radiodifuzne oddajnike javni razpis in ustrezen predlog Sveta (4. odstavek 39. člena ZTel). V obravnavanem primeru je Svet v zvezi z javnim razpisom dne 22.5.1998 podal predlog, da se sporna frekvenca dodeli vlagatelju P. d.o.o., K. Zato v določbi 2. alinee 1. odstavka 40. člena ZTel ni pravne podlage za izdajo zavrnilne odločbe toženi stranki. Odločbo na tej pravni podlagi je mogoče izdati le, če bi Uprava ugotovila, da pogoj za izdajo radijskega dovoljenja za uporabo radijske frekvence za radiodifuzno radijsko postajo (ustrezen predlog Sveta) ni izpolnjen. V primeru kot je obravnavani, pa naj bi vlagatelji, ki menijo, da so jim bile z izdajo radijskega dovoljenja kršene pravice ali pravne koristi vložili pritožbo zoper izdano radijsko dovoljenje. Zato je presodilo, da je prvostopna odločba nezakonita in bi jo morala odpraviti že tožena stranka, ker pa tega ni storila, je nezakonita tudi njena odločba.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je treba določbe 4. in 5. odstavka 39. člena ZTel ter 40. člena ZTel razlagati tako, da mora Uprava odločiti o vsaki vlogi za pridobitev radijskega dovoljenja za radiodifuzne oddajnike tako, da zahtevano radijsko dovoljenje izda ali ga zavrne. Razlaga prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, po kateri se zavrnilna odločba izda le tedaj, če Svet sploh ne izda ustreznega predloga nobenemu izmed vlagateljev, je napačna. Radijsko dovoljenje je namreč obrazec, na katerem so podatki, ki se nanašajo na posamezno radijsko postajo in ne vsebuje nikakršne obrazložitve. Če Uprava ne bi izdala zavrnilnih odločb vlagateljem, ki jih Svet ni predlagal, bi kršila 209. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, saj odločba ne bi imela obligatornih sestavnih delov. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. alinee 1. odstavka 40. člena ZTel, ki je veljal ob izdaji prvostopne odločbe, je Uprava zavrnila izdajo radijskega dovoljenja, če je ugotovila, da ni ustreznega predloga Sveta, kadar je bilo to potrebno v skladu s 4. odstavkom 39. člena omenjenega zakona. To pa je bilo potrebno, če se je vloga nanašala na radijsko dovoljenje za radiodifuzne oddajnike, za kar v obravnavanem primeru gre.

Omenjene zakonske določbe (2. alinee 1. odstavka 40. člena ZTel) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati, kot jo razlaga sodišče prve stopnje, torej da je mogoče izdajo radijskega dovoljenja zavrniti le v primeru, ko Svet ne bi izdal ustreznega predloga nobenemu izmed vlagateljev, ki so se udeležili javnega razpisa za pridobitev radijskega dovoljenja za radiodifuzne oddajnike. ZTel zavrnitve vloge za izdajo radijskega dovoljenja s tem namreč ne pogojuje. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da je treba v zvezi z javnim razpisom v primeru kot je obravnavani, odločiti o vsaki vlogi vlagateljev, in to tako, da se radijsko dovoljenje izda (ob ustreznem predlogu Sveta) ali pa zavrne.

V obravnavanem primeru je Svet v zvezi z javnim razpisom za dodelitev prostega radiodifuznega kanala za televizijsko difuzno radijsko postajo na oddajni točki S. na podlagi 4. odstavka 39. člena ZTel upravi podal predlog (dopis z dne 22.5.1998), da se pravica uporabe radiodifuzne frekvence 105,1 MHz na omenjeni oddajni točki dodeli vlagatelju P. d.o.o., K. ter je bilo po navedbah izpodbijane sodbe omenjeni pravni osebi radijsko dovoljenje tudi izdano. Zato je po presoji pritožbenega sodišča uprava imela podlago za izdajo zavrnilne odločbe tožeči stranki, ki si omenjenega predloga Sveta ni pridobila.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča nepravilno uporabilo določbo 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS). Ker je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tožbenih navedb, do katerih se v izpodbijani sodbi (zaradi zagrešene bistvene kršitve pravil postopka) ni opredelilo.