Appeal dismissed; contract breach of value is voidable, not void, under ZOR Art. 139.1. No legal basis for voidness claim.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal against a first-instance judgment rejecting a claim for contract voidness. The appellant argued that a low rent constituted a breach of the principle of equivalent exchange, rendering the lease void under the Obligations Act. The court held that such a breach only makes a contract voidable (annullable) and not void unless the law specifically permits voidness, which it does not for this scenario. Consequently, the appeal was rejected as unfounded, and each party bore their own costs.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 139. člena ZOR; 1. odst. 15. člena ZOR; A contract violating the principle of equivalent exchange is voidable, not void, unless the law explicitly provides for voidness.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroške revizijskega postopka nosijo stranke vsaka svoje.
[JEDRO]
Pogodba, s katero je načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno, je samo izpodbojna in ne nična (1. odst. 139. člena ZOR).
[OBRAZLOŽITEV]
Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o najemu gostinskega lokala P., ki sta jo dne 19.12.1990 sklenili toženi stranki, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Sodbo sodišče druge stopnje izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.
Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in obema toženima strankama. Druga tožena stranka je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Revizija ni utemeljena.
Ničnost najemne pogodbe utemeljuje tožeča stranka v tožbi s tem, da je najemnina, ki jo mora druga tožena stranka plačevati za objekt, ki ga je vzela v najem, prenizka. Tožeča stranka uveljavlja torej kršitev načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odst. 15. člena ZOR). Kršitev tega načela pa ima pravne posledice samo takrat, kadar zakon tako določa (2. odst. 15. člena ZOR). Zakon o obligacijskih razmerjih je pravne posledice kršitve tega načela določil v 139. in 140. členu. Ker ne gre za odtujitev objekta iz družbene lastnine, pride v obravnavanem primeru v poštev samo 139. člen ZOR. Po tem pa je pogodba, s katero je načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno, samo izpodbojna in ne nična (1. odst. 139. člena ZOR). Zato tožeča stranka ne more uspeti z uveljavljanjem ničnosti najemne pogodbe.
Zakon o obligacijskih razmerjih pozna dve obliki neveljavnosti pogodb: absolutno neveljavnost - ničnost - kot strožjo obliko neveljavnosti in relativno neveljavnost - izpodbojnost - kot blažjo obliko neveljavnosti. Če predvideva zakon možnost uveljavljati samo izpodbojnost, ni možno uveljavljati ničnosti samo zaradi tega, ker predpostavke za uveljavljanje izpodbojnosti niso izpolnjene. Prav to pa hoče doseči tožeča stranka z revizijo. Za takšno razumevanje upravičenj tožeče stranke pa v zakonu ni podlage.
Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je odločilo, da mora vsaka stranka nositi sama svoje stroške revizijskega postopka; tožeča stranka zato, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa glede na 1. odst. 155. člena ZPP.