Administrative court dismissed appeal because the defendant's letter was not an actionable administrative act.

Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 3/99-16 z dne 22.11.2001 se razveljavi in tožba zavrže.

[JEDRO]

Če se s tožbo izpodbija akt, ki niti po obliki niti po vsebini ni upravni akt, ker ne vsebuje odločitve o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi, sodišče tako tožbo zavrže na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo (dopis) tožene stranke z dne 2.12.1998. Z navedenim dopisom, naslovljenim na Klub motornih pilotov M., je tožena stranka odgovorila tožniku na njegovo prijavo na izpit za pridobitev dovoljenja za poklicnega pilota.

Sporočila je, da lahko upošteva obnavljanje samo tistih dokumentov, ki jih je tudi sama izdala. Hkrati mu je sporočila, da se lahko glede vračila vplačila pristojbine obrne na njeno finančno službo.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka z navedenim dopisom zavrnila tožnikov zahtevek za obnovitev dovoljenja za poklicnega pilota. Presodilo je, da je s tem je meritorno odločila o tožnikovem zahtevku, ne da bi upoštevala pravila postopka. Po določbah 202. člena ZUP/86 pa je akt, s katerim se meritorno odloči o zahtevku stranke, odločba. Ker je tožena stranka s tem dopisom tudi končala postopek, je po presoji sodišča prve stopnje, akt dokončen. Presodilo je, da je tožena stranka v zadevi pravilno odločila. Po presoji sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi treba odločati na podlagi določb Zakona o zračni plovbi (Uradni list SFRJ, št. 45/86, 24/88, 80/89 in 29/90, ter Uradni list RS, št. 58/93, ZZraP), ki v 6. odstavku 136. člena določa, da se pogoji in način za izdajo podaljšanja dovoljenja določijo s predpisom, izdanim na podlagi tega zakona. Tak predpis predstavlja Pravilnik o strokovni izobrazbi, izpitih in dovoljenjih za delo članov posadke letal (Uradni list SFRJ, št. 2/80, 31/80, 53/80, 43/81, 10/85 in Uradni list RS, št. 3/2000 in 18/2001, Pravilnik), ki v členih 101 do 106 ureja med drugim tudi podaljšanje veljavnosti dovoljenja. Svojo odločitev je oprlo tudi na določbo 150. člena ZZraP, po kateri se lahko dovoljenje in pooblastilo izdano v tujini državljanu SFRJ priznata v skladu s tem zakonom in predpisi izdanimi na njegovi podlagi. Presodilo je, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik zaprosil za obnovitev dovoljenja poklicnega pilota, ki mu je poteklo 13.4.1981. Ob dejstvu, da se je Slovenija leta 1991 osamosvojila je tožnik zaprosil za obnovitev dovoljenja, izdanega v tuji državi. Ker tožnikovo dovoljenje v času prijave za opravljanje izpita ni bilo veljavno, je odločitev tožene stranke pravilna.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 150. člena ZZraP in nepravilno presodilo, da je zaprosil za obnovitev dovoljenja izdanega v tuji državi. Zaprosil je za podaljšanje dovoljenja, izdanega v SFRJ in ne v tuji državi. Zato je nepravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke, saj bi ta morala postopati po določbah ZZraP in 107. člena Pravilnika. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri dosedanjih navedbah in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbah ZUS morajo biti za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku podane procesne predpostavke, med njimi tudi dopustnost tožbe. Ta procesna predpostavka pa po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podana, ker akt, ki je v tem sporu izdan, ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v tem sporu.

Po ZUS je upravni akt dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. in 3.

odstavek 1. člena ZUS). Če se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu, sodišče tako tožbo zavrže na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča dopisa tožene stranke, s katerim je tožnika obvestila, da podaljšanja dovoljenja ne more izdati, ni mogoče šteti za posamični akt oziroma dejanje iz 2. oziroma 3.

odstavka 1. člena ZUS. Izpodbijani akt niti po obliki, niti po vsebini ni upravni akt, ker ne vsebuje odločitve o kakšni pravici, obveznosti ali tožnikovi pravni koristi. Z izpodbijanim dopisom tudi ni poseženo v tožnikove pravice ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist, saj z obvestilom o njegovi pravici še ni bilo odločeno. Na navedeno opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo.

Navaja, da v obravnavani zadevi še ni bila izdana odločba, temveč le dopis z vsebino sporočila.

Ker izpodbijana odločba ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu, je bilo treba v obravnavani zadevi tožbo zavreči kot nedopustno na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Zavrženje tožbe pa ima učinke, ki preprečujejo odločanje o tožbenih zahtevkih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožnikovo tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo.