Supreme Court dismisses appeal when Ministry cannot be defendant as Minister holds appointment power.

Sodba (2. točka izreka sklepa in sodbe) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 184/2004-12 z dne 23.8.2004, se razveljavi in se tožba tožeče stranke zoper prvotoženo stranko - Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije zavrže.

[JEDRO]

Če je v postopku na prvi stopnji upravnega spora sodelovala oseba, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, pritožbeno sodišče s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in glede na naravo kršitve vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ali tožbo zavrže. V tem primeru je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo, ker ministrstvo ne more biti tožena stranka, tožba zoper ministrico, ki bi bila prava tožena stranka, pa je pravnomočno zavržena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sklepa in sodbe) je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo prvotožene stranke - Ministrstva za ... z dne 1.6.2004, ter zadevo vrnilo prvotoženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (1. točka izreka sklepa in sodbe) pa je zavrglo tožničino tožbo zoper Ministrico za pravosodje - drugotoženo stranko. Z izpodbijano odločbo je drugotožena stranka - ministrica zavrnila predlog Sodnega sveta z dne 11.9.2003, za imenovanje tožnice za predsednico Okrajnega sodišča v P.

Sodišče prve stopnje je tožbi zoper prvotoženo stranko ugodilo, ker je menilo, da izpodbijana odločba tožene stranke glede na to, da se v obravnavanem primeru smiselno uporablja ZUP, kar izhaja iz 4. člena ZUP, nima obveznih sestavin, ki so predpisane v 214. členu ZUP.

Manjka navedba predpisov, ki so pravni temelj za odločitev, in razlogov, s katerimi se utemelji odločanje po prostem preudarku. V izpodbijani odločbi niso navedene določbe, s katerimi je v Zakonu o sodiščih (ZS) določena pravica ministra za odločanje po prostem preudarku, kot tudi ne pooblastila in obveznosti, ki jih ima predsednik sodišča v zadevah sodne uprave. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedla razlogov, zaradi katerih pri odločanju ni upoštevala po tožnici zatrjevanih okoliščin in dejstev, ki se nanašajo na dosedanje vodenje sodišča. Zato je prvostopno sodišče ocenilo, da preizkus tako pomanjkljivo obrazložene odločbe glede na navedene določbe ZUP ni mogoč. Tožbo zoper ministrico - drugotoženo stranko pa je zavrglo, ker je po 18. členu ZUS tožena stranka lahko državni ali drug organ oziroma nosilec javnih funkcij, ministrica pa je fizična oseba. Kot taka je predstojnica ministrstva in je tudi izpodbijano odločbo izdala kot predstojnica ministrstva. Zato je lahko tožena stranka le ministrstvo. Svojo odločitev je oprlo na 81. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004-UPB2).

Tožena stranka vlaga zoper prvostopno sodbo (2. točka izreka)

pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo v delu pod točko 2. spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, podrejeno pa, da sodno odločitev v 2. točki razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je izpodbijana odločba dovolj podrobno obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za odločanje po prostem preudarku in da bi morala biti temu primerna tudi obrazložitev odločbe. Meni, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo 2. odstavek 62. člena ZS, ki ne predstavlja pravne podlage za odločanje po prostem preudarku v smislu 6. člena ZUP. Skladno s 6. členom ZUP odloča organ po prostem preudarku le v upravnih stvareh. Opozarja na več judikatov tako upravnega kot vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na analogne primere, kjer je sodišče v sodbah izrecno zavzelo stališče, da pri teh imenovanjih ne gre za odločanje po prostem preudarku (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 763/99 z dne 19.3.2003, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 624/2001 z dne 13.2.2002, sodba Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, opr.št. U 969/95 z dne 25.4.2001, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr.št. U 905/95 z dne 22.8.2000). To prakso bi moralo prvostopenjsko sodišče dosledno upoštevati tudi v obravnavanem primeru. Ker torej ne gre za odločanje po prostem preudarku in odločba o imenovanju predsednika sodišča ni upravni akt, temveč drug posamični akt, ni treba, da ima obrazložitev te odločbe tiste sestavine, ki so določene v 5. odstavku 214. člena ZUP.

Tožeča stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Sodni svet Republike Slovenije kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Vrhovno sodišče je prvostopno sodbo (2. točka izreka sklepa in sodbe) razveljavilo in tožbo zoper ministrstvo za pravosodje -

prvotoženo stranko zavrglo iz naslednjih razlogov:

V 3. odstavku 75. člena ZUS je med drugim določeno, da v primeru, če vrhovno sodišče ugotovi, da se je postopka na prvi stopnji udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje in glede na naravo kršitve vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali zavrže tožbo.

V obravnavanem primeru je v upravnem sporu na prvi stopnji kot tožena stranka sodelovalo ministrstvo za pravosodje - prvotožena stranka, ki pa po presoji vrhovnega sodišča ne more biti tožena stranka v upravnem sporu, v katerem se presoja akt drugega organa, to je ministrice za pravosodje.

Po 3. odstavku 18. člena ZUS je namreč tožena stranka v upravnem sporu državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija.

V obravnavanem primeru se v upravnem sporu izpodbija akt ministrice za pravosodje, kar izhaja iz uvoda tega akta in ga je kot akt ministrice obravnavalo tudi prvostopno sodišče. Za izdajo tega akta pa po presoji vrhovnega sodišča ni pristojna ministrica kot predstojnica ministrstva, kot zmotno meni prvostopno sodišče, temveč ministrica kot fizična oseba (članica Vlade) z javnim pooblastilom za odločanje o imenovanju med drugim tudi predsednika okrajnega sodišča. To pooblastilo ji daje drugi odstavek 62. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/99 - ZPP, 38/99, 28/2000, 26/2001-PZ, 56/02 - ZJU, 67/02 - ZSS-D in 73/04), ki določa, da predsednika okrajnega sodišča imenuje minister, pristojen za pravosodje.

Prava tožena stranka v obravnavanem upravnem sporu torej ni ministrstvo, temveč ministrica. Zoper njo pa je prvostopno sodišče tožbo zavrglo s sklepom (1. točka izreka sklepa in sodbe), opr. št. U 184/2004-12 z dne 23.8.2004, zoper katerega pa se po podatkih sodnih spisov ni nihče pritožil, torej je postala ta odločitev pravnomočna.

Ker torej ministrstvo za pravosodje ne more biti tožena stranka v tem upravnem sporu, tožba zoper ministrico za pravosodje, ki bi bila prava tožena stranka, pa je pravnomočno zavržena, ni pogojev, da bi vrhovno sodišče po razveljavitvi prvostopne sodbe zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, zato je tožbo zoper ministrstvo za pravosodje na podlagi 3. odstavka 75. člena ZUS zavrglo.