Supreme Court allows asylum appeal, overturning first instance for applying pre-EU law instead of EU law.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 747/2004-10 z dne 5.5.2004 se spremeni tako, da se tožbi ugodi, sklep Ministrstva za ... z dne 26.3.2004 se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

[JEDRO]

Čeprav je tožena stranka odločala o tožnikovi prošnji 26.3.2004 po določbah ZAzil, sodišče prve stopnje dne 5.5.2004 tega predpisa ni več smelo uporabiti, saj se po 1.5.2004 za določanje pristojne države, članice EU, za odločanje o azilu uporabljajo določbe prava EU.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil)

zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 26.3.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 37. člena ZAzil in ob uporabi 6. alinee 1. odstavka 2. člena tega zakona v ponovljenem postopku (v zvezi s sklepom Upravnega sodišča RS, št. U 463/2004 z dne 17.3.2004) ponovno zavrgla prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je tožnik prišel v Slovenijo iz varne tretje države Republike Italije.

Po presoji sodišča prve stopnje je bila odločitev tožene stranke pravilna, v ponovljenem postopku pa je tudi upoštevala vsa napotila istega sodišča, navedena v sodbi, št. U 463/2004. Tožena stranka je namreč svojo ugotovitev, da tožnik prihaja z varne tretje države Italije, oprla na dejstvo, da je bil tožnik prijet na železniški postaji v S. Policistom je povedal, da je prišel v Italijo iz C. (I.) z letalom in stopil na vlak z namenom, da potuje proti Franciji. Ko je ugotovil, da potuje v napačno smer, je šel na železniško postajo S. z namenom, da bi potoval nazaj v Italijo. Iz upravnih spisov pa izhaja, da naj bi tožnik potoval iz Afganistana preko Irana, Turčije in Grčije, od koder naj bi potoval v Italijo z ladjo, vendar je po presoji sodišča prve stopnje iz vseh podatkov skladno, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz Italije. Zato je tožena stranka pravilno uporabila Odlok o določitvi varnih tretjih držav Vlade Republike Slovenije, št. 262-08/2002-1, po katerem je tudi Italija varna tretja država v smislu določb 6. alinee 1.

odstavka 2. člena ZAzil.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Tožniku bi bilo treba omogočiti, da bi se na zaslišanju izjavil o tem, kje dejansko je bil pred prihodom v našo državo. Podaja prošnje za azil namreč ni procesno dejanje, ki bi že samo bilo dovolj za odločanje o pravicah prosilcev za azil. Pri zapisih prošnje lahko pride tudi do napak, šele zaslišanje tožnika pa je tisto procesno dejanje, ki služi kot dokaz o utemeljenosti prošnje za priznanje azila. Upoštevati je treba dejstvo, da prosilci za azil večinoma sploh ne vedo, v kateri državi se nahajajo. Situacija, ko bi nekdo iz Italije prišel v Slovenijo, ni življenjska, pač pa obratna, ko nekdo iz Slovenije pobegne v Italijo. Zato bi bilo treba verjeti tožnikovim navedbam, da je najprej imel le namen oditi v Italijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji dne 26.3.2004, ko Republika Slovenija še ni bila članica Evropske unije (v nadaljevanju EU). Zato je tožena stranka ob odločanju o tožnikovi prošnji za azil uporabila določbe ZAzil kot tedaj relevantno materialno pravo. Z vstopom v EU s 1.5.2004 pa je pričelo tudi za Republiko Slovenijo veljati pravo EU, ki bi ga po presoji pritožbenega sodišča moralo uporabiti sodišče prve stopnje, saj Pogodba med državami članicami EU in Republiko Slovenijo o pristopu Republike Slovenije k EU (Uradni list RS-MP, št.3/04) ne predvideva prehodnih določb za taka razmerja.

Ob upoštevanju obvezujočih določb Uredbe Sveta EU, št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice (EU), odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Uredba 343/2003), obravnava prošnjo državljana tretje države za azil ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila, ki jih določa Uredba 343/2003 v svojem III. poglavju. Po določbi 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003 lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, ki jo je predložil državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz Uredbe 343/2003. V takem primeru navedena država članica postane odgovorna v smislu te Uredbe in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo.

Ker pa "obravnavanje prošnje za azil" po določbi (e) 2. člena Uredbe 343/2003 pomeni kakršno koli obravnavo prošnje za azil ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo s strani pristojnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo, razen postopkov za določanje odgovorne države članice v skladu z navedeno Uredbo, in če je dejansko stanje res takšno, kot ga je opisal tožnik v svoji vlogi za priznanje azila (da je bil pred prihodom v Slovenijo najmanj v eni državi članici), bo po presoji pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku treba v prvi vrsti ugotoviti, skladno z merili, ki jih določa Uredba 343/2003, katera država članica je odgovorna za odločanje o tožnikovi vlogi za azil.

Pritožbeno sodišče je zato, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.