Appeal dismissed because new evidence in administrative litigation constitutes inadmissible new claims under ZUS. The court ruled that facts presented in the appeal were not available during the initial administrative proceedings. Consequently, the appeal was rejected as it introduced new claims not permitted by law.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal against the first-instance administrative court's decision confirming customs duties. The appellant attempted to introduce ten new export customs declarations in the appeal to prove the temporary imported material was exported, arguing an error in the original administrative filing. The court held that since the appellant had the opportunity to present these facts and evidence during the initial administrative proceedings, their introduction in the appeal constituted inadmissible new claims under Article 14 of the Administrative Procedure Act. Therefore, the court did not examine the new evidence and confirmed the lower court's ruling based on the established record.
Legislator headnote
AI generatedArticle 14, paragraph 3 of the Administrative Procedure Act; Article 73 of the Administrative Procedure Act: Facts and evidence introduced in an appeal that could have been presented during the initial administrative proceedings constitute inadmissible new claims and are not subject to review.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 795/98-11 z dne 16.3.2000.
[JEDRO]
Ker je stranka v upravnem postopku imela možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere se nanaša dokončna odločba, v tožbi navajani in predloženi dokazi predstavljajo tožbeno novoto, ki ni dopustna.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 2.4.1998, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 3.12.1996. Z njo je prvostopni organ tožečo stranko zavezal k plačilu carine in drugih uvoznih dajatev za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji CI T.L. z dne 16.7.1991 (UCD), v skupnem znesku 726.106,00 SIT. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je I.B. po uvozni carinski deklaraciji z dne 16.7.1991 začasno uvozil 300 ton repromateriala - akrilnega emajla zaradi oplemenitenja in sicer na podlagi 59.
člena Zakona o zunajtrgovinskem poslovanju (ZZP/SFRJ), 7.g člena Zakona o carinski tarifi in 2. člena Uredbe o začasnem izvozu in uvozu blaga ter, da je bil v navedeni UCD kot rok za vrnitev predmetnega blaga v tujino določen 16.11.1992. Po določilu 3. odstavka 56. člena ZZP je treba začasno uvoženo blago vrniti v tujino ali dokončno uvoziti in ocariniti. Če blago do poteka roka, ki je določen za vrnitev blaga v tujino, ni vrnjeno v tujino niti dokončno ocarinjeno, začne carinski organ postopek carinjenja po uradni dolžnosti (3. odstavek 249.
člena CZ/76). Med strankama ni spora o tem, da je bil z odločbo Carinarnice L. z dne 13.4.1992 spremenjen carinski zavezanec na tožečo stranko, ter da je bil rok za vrnitev v tujino začasno uvoženega blaga po UCD na prošnjo tožeče stranke podaljšan do 16.1.1993. Sporno pa je, ali je bilo začasno uvoženo blago po UCD do tega datuma vrnjeno v tujino. Po evidenci carinskih organov namreč le-to do 16.1.1993 ni bilo vrnjeno v tujino niti dokončno ocarinjeno. Trditve tožeče stranke, da je bilo blago po UCD razdolženo z izvoznimi carinskimi deklaracijami: z dne 15.8.1991, z dne 17.8.1991, z dne 24.8.1991, z dne 27.8.1991, z dne 28.8.1991, z dne 25.7.1991, z dne 1.8.1991, z dne 6.8.1991, z dne 10.8.1991 in z dne 13.8.1991, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto.
Tožbeno navedbo, da tožeča stranka zaradi napake ni v pritožbi v upravnem postopku navajala pravih UCD za razdolževanje, je sodišče zavrnilo. Tudi če bi te navedbe pravočasno navajale, bi ne pripeljalo do drugačne odločitve. Ker je bil v UCD določen rok za vrnitev začasno uvoženega blaga v tujino 16.1.1992, pomeni, če bi bilo blago po predmetni uvozni carinski deklaraciji resnično izvoženo po izvoznih carinskih deklaracijah, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, da tega roka ne bi bilo treba podaljševati, kar pa je bilo v predmetnem carinskem postopku na prošnjo carinskega zavezanca večkrat storjeno z utemeljitvijo, da proizvodni proces še ni končan.
To pa pomeni, da sodišče takšnih navedb tožeče stranke tudi ob najširši uporabi 3. odstavka 14. člena ZUS ne more upoštevati. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bilo začasno uvoženo blago po UCD do poteka roka (16.1.1993) vrnjeno v tujino in blago tudi ni bilo dokončno ocarinjeno, je prvostopni carinski organ ravnal pravilno, ko je na podlagi določbe 3. odstavka 249. člena CZ/76 začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti in tožeči stranki naložil v plačilo carino in druge uvozne dajatve.
V pritožbi tožeča stranka uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je spregledala, da so bile vse surovine, ki so bile po zaključku začasno uvožene na oplemenitenje po normativu in naštetih izvoznih carinskih deklaracijah, tudi dejansko izvožene v celoti. Dokumentacija v H. ne obstaja, ker je bil carinski zavezanec za izvedbo dodelavnega posla I.B., J., H. je le izvajal posle za njega. Vso dokumentacijo ima tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava. Sporne okoliščine v tem upravnem sporu, da je dokazan izvoz blaga po začasno uvoženem blagu, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni dokazala.
Tožeča stranka je že v pritožbenem postopku uveljavljala, da se je za začasno uvoženo blago razdolžila z izvozom na podlagi izvoznih carinskih deklaracij, ki jih je v pritožbi navajala. Vendar je tožena stranka ta pritožbeni ugovor zavrnila, ker so se vse izvozne carinske deklaracije, ki jih je navedla tožeča stranka, nanašale na izvoz izpred datumom uvoza dne 16.7.1991. V tožbi je tožeča stranka navedla, da je prišlo do napake pri navajanjih številk izvoznih carinskih deklaracij in je navedla deset novih številk izvoznih carinskih deklaracij.
Glede na to, da je tožeča stranka v upravnem postopku imela možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere se nanaša dokončna odločba (možnost izkazati izvoz po začasno uvoženem blagu), in jih tudi je navajala, vendar z njimi ni uspela dokazati izvoza, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navajanje drugih izvoznih carinskih deklaracij v tožbi predstavlja nedopustno tožbeno novoto na podlagi 3. odstavka 14. člena ZUS. Zato je odveč vsa nadaljnja presoja prvostopnega sodišča o tem, da tudi ti novo navajani dokazi ne bi mogli spremeniti odločitve tožene stranke. Dejstva in dokazi, ocenjeni kot nedopustna novota, se ne presojajo. Zato s pavšalnimi pritožbenimi ugovori, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo, tožeča stranka ne more uspeti.
Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.