Appeal dismissed because legal interest ceased after tax assessment was successfully renewed in first instance. Appeal dismissed due to lack of legal interest after tax assessment was successfully renewed in first instance.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker je tožnik v obnovljenem postopku uspel, je zaradi nadomestitve odločbe, ki je bila predmet upravnega spora, prenehal tudi pravni interes za pritožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.11.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava J. z dne 25.9.1995, s katero je prvostopni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 1994. Dohodnina je bila tožniku odmerjena od osnove, v katero je bil vštet tudi dobiček, ki ga je tožnik dosegel z opravljanjem dejavnosti, ugotovljen z odločbo o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti, ki je bila izdana pred odločbo o odmeri dohodnine. Sporna je višina dobička. Po presoji sodišča prve stopnje dobička, ugotovljenega z odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, ki se všteva v osnovo za dohodnino, ni mogoče izpodbijati v postopku za odmero dohodnine.

V pritožbi tožnik predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter ugodi njegovemu zahtevku. Dopolnitvi pritožbe, ki jo je naslovil kot dokazni predlog z dne 12.3.2002, je tožnik priložil odločbo Davčnega urada K. z dne 12.3.2002, s katerim je bila tožniku na novo ugotovljena davčna osnova za davek iz dejavnosti za leto 1994. Z dokaznim predlogom z dne 16.7.2002 je tožnik poslal sodišču odločbo Davčnega urada K., Izpostava J. z dne 5.7.2002, s katero mu je bila v obnovljenem postopku na novo odmerjena dohodnina za leto 1994 v znesku 353.259 SIT, o razliki med plačano dohodnino in dohodnino po novi odločbi v višini 390.151 SIT pa je bilo odločeno, da se mora vrniti tožniku. Z dokaznim predlogom z dne 23.10.2002 je navedel, da mu je bila previsoko odmerjena dohodnina vrnjena 12.7.2002 in da mu je bila z odločbo tožene stranke z dne 11.9.2002 dokončno zavrnjena zahteva za plačilo zakonitih zamudnih obresti od preveč plačane dohodnine. Zato spreminja svoj tožbeni zahtevek, ki sedaj glasi na odpravo odločbe tožene stranke, ki je predmet tega upravnega spora in plačilo zamudnih obresti od zneska 390.151,00 SIT za čas od 2.11.1995 do 11.7.2002, nato pa od tako dobljenega zneska zakonitih zamudnih obresti za čas od 3.7.2002 dalje do plačila, zahteval pa je tudi stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

Iz priloženih odločb izhaja, da je tožnik v obnovljenem postopku za odmero dohodnine za leto 1994 uspel v celoti, obnova tega postopka pa je bila izvedena na podlagi nove odločbe o odmeri davka od dobička od dejavnosti. Z odločbo Davčnega urada K., Izpostava J. z dne 5.7.2002, izdano med upravnim sporom na pritožbeni ravni, s katero se je tožnik strinjal, je bila nadomeščena odločba, ki je bila stvar upravnega postopka in nato upravnega spora. Z novo odločbo pa je bila tožniku tudi na novo odmerjena dohodnina in preveč plačana dohodnina vrnjena.

Sodišče mora v upravnem sporu ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na pravni interes strank, ki je procesna predpostavka. Ta interes mora obstajati tudi v času pritožbenega postopka, saj je na podlagi določbe 4. člena ZUS upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi upravnega akta. Kadar tega upravnega akta ni več, preneha tudi pravna korist in pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Čeprav je tožnik ob vložitvi tožbe izkazoval pravni interes v tem upravnem sporu, je zaradi odprave odločbe ta pravni interes prenehal. Če pa pritožnik nima pravnega interesa pri vložitvi pritožbe oziroma tega interesa po vložitvi pritožbe nima več, kot v obravnavanem primeru, je po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS, taka pritožba nedovoljena. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 343. člena ZPP ob smiselni uporabi 352. člena ZPP in 16. člena ZUS, tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Sprememba tožbe je po določbi 1. odstavka 184. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS dovoljena le do konca glavne obravnave, če pa se ta ne opravi, pa do odločitve sodišča prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče o obrestih od preveč plačane dohodnine, ki jih je tožnik zahteval v dokaznem predlogu v pritožbenem postopku, ni odločalo. Sicer pa odločanje o obrestih ni stvar postopka odmere dohodnine in se o njih lahko odloča v posebnem postopku.

Odločitev o glavni stari zajema tudi odločitev o stroških postopka.