Appeal dismissed because plaintiff failed to prove justified reasons for firearm possession under Article 20(1) of the Weapons Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1887/98-11 z dne 1.12.1999.

[JEDRO]

Ker tožnik ni dokazal, da bi bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za nabavo orožja, predpisani s 1. odstavkom 20. člena ZOro, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito, ko je njegovo tožbo zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97)

zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.10.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote L. z dne 5.10.1998. S prvostopno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju (ZOro, Uradni list SRS, št. 17/81 in RS, št. 44/90), ki določa, da lahko upravni organ odreče izdajo dovoljenja za nabavo orožja ali streliva, orožni list ali dovoljenje za posest orožja, če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje oziroma strelivo, če tako narekujejo koristi javnega reda in mira, ali če so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja ali orožnega lista.

Sodišče prve stopnje se je strinjalo z oceno tožene stranke, da tožnik ni izkazal upravičenega razloga, da bi imel orožje, saj nobena okoliščina ne kaže na ogroženost njegovega življenja ali njegovega premoženja. Zgolj njegovo zatrjevanje, da potrebuje orožje za osebno varnost, pa še ni dokaz in podlaga za oceno, da je nakup orožja potreben in da za to obstajajo upravičeni razlogi. Tožnik je na zaslišanju sam navedel, da groženj, streljanja na dvorišču in obstrelitve psa ni prijavil na policiji. To je zatrjeval šele v tožbi, vendar o tem ni priložil nobenih dokazov. Zato tudi takšno navajanje ne more biti podlaga za drugačno odločitev.

Tožnik v pritožbi navaja, da policiji res ni prijavil vseh groženj, temveč le najtežje, in da se takrat, ko je bil zaslišan, nekaj dogodkov, ki kažejo na potrebo za orožje, še ni zgodilo. Ni mu tudi jasno, kakšna stopnja ogroženosti bi bila potrebna, da bi lahko dobil dovoljenje za nakup samokresa, če dokazi in navedbe iz njegove tožbe niso bili upoštevani. Policija še vedno ni odkrila storilcev, kljub evidentnim dokazom o njegovi osebni ogroženosti, zato se je prisiljen tudi kot veteran vojne leta 1991 za Slovenijo zavarovati sam, saj ima kot državljan in davkoplačevalec po Ustavi Republike Slovenije tudi pravico do varnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi odločilo pravilno in zakonito, za svojo odločitev je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, se po 1. odstavku 20. člena ZOro lahko odreče izdaja dovoljenja za nabavo orožja, če se ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec tako orožje imel. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik z ničemer ni dokazal okoliščin, ki bi narekovale to, da bi se moral osebno varovati tudi s tem, da bi imel samokres. Okoliščine, zaradi katerih želi tožnik imeti to orožje, in jih je prikazal sam, ne da bi o teh navedbah predložil dokaze, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da bi narekovale izdajo dovoljenja za nakup orožja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.