Appeal dismissed; claim under Art. 46 ZUstS rejected as no factual basis existed for invalidating the administrative decision.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of the plaintiff's administrative lawsuit. The plaintiff argued that Article 46 of the Constitutional Court Act allowed them to challenge the decision because a specific regulation provision had been partially invalidated by the Constitutional Court. However, the court found no factual basis for this claim because the plaintiff had already failed to obtain a temporary order to secure their claim, and they did not appeal that rejection. Consequently, the court ruled that the invalidated regulation provision was not applicable to the case, confirming the lower court's decision as lawful.
Legislator headnote
AI generated46. člen ZUstS; 73. člen ZUS; The Constitutional Court Act provision allowing challenges based on invalidated regulations applies only when the invalidated provision forms the factual basis of the administrative decision, which was absent here as the plaintiff failed to secure interim relief.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 347/97 z dne 22.6.1999.
[JEDRO]
V obravnavani zadevi ni bila uporabljena določba 46. člena ZUstS, prizadeta stranka pa je lahko izvedla lastninsko preoblikovanje družbenega kapitala, saj je bila zahteva tožnika za izdajo začasne odredbe po ZLPP zavržena, tožnik pa se zoper zavrženje ni pritožil.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.
50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.2.1997. S to odločbo je tožena stranka odpravila sklep Agencije ... (v nadaljevanju Agencija) z dne 29.10.1996, s katero je Agencija zavrnila zahtevek tožnika za odpravo odločbe o lastninskem preoblikovanju podjetja K. d.d. in zavrgla zahtevo tožnika za odpravo odločbe Agencije z dne 24.2.1995. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila, da sklep o izdaji soglasja za lastninjenje prizadete stranke temelji na ugotovitvi, da je šlo za lastninjenje nespornega družbenega kapitala, ne pa na uporabi odpravljenega dela določbe 1. alinee 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uredba), ki jo je delno odpravilo Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-22/95 (Uradni list RS, št. 24/96), tožbeni zahtevek pa temelji na določbi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS).
Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Navaja, da je skladno z določbama 10. in 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) pravočasno vložil predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij, vendar je bil predlog zavržen. Sedaj teče upravni spor o utemeljenosti obnove postopka za izdajo začasne odredbe po ZLPP.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Ustavno sodišče RS je s svojo odločbo, št.
U-I-22/95 res razveljavilo del besedila 1. alinee 9. člena Uredbe (razveljavljeno je bilo besedilo: "oziroma druge dokaze, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji za lastninsko preoblikovanje podjetij"), na podlagi katere, skladno z določbo 46. člena ZUstS, tožnik opira svoj zahtevek po odpravi odločbe tožene stranke. V obravnavani zadevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila podana dejanska podlaga za uporabo navedene določbe ZUstS. Prizadeta stranka je lahko nemoteno izvedla lastninsko preoblikovanje družbenega premoženja, saj je bil tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP zavržen, tožnik pa se zoper sklep o zavrženju ni pritožil. Z odločbo ustavnega sodišča delno razveljavljena določba 1. alinee 1. odstavka 9. člena Uredbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila uporabljena pri odločanju v obravnavani zadevi, kar sta tožniku pravilno pojasnila upravna organa in tudi sodišče prve stopnje. Ker niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 46. člena ZUstS, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke zakonita.
Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.