Appeal dismissed; appeal court upheld first instance ruling on when traffic violation decisions become legally binding.

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 307/97-11 z dne 22.6.1999.

[JEDRO]

Odločba senata za prekrške postane pravnomočna z dnem pritožbenega senata. Vročitev odločbe je administrativno tehnično opravilo in ne vpliva na nastop pravnomočnosti odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.1.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote R./K. z dne 8.11.1996, s katerim je bila ugotovljena izvršljivost odločbe Sodnika za prekrške na R./K. z dne 11.5.1995. Tožniku je bilo naloženo, da mora v roku 3 dni predložiti vozniško dovoljenje zaradi vpisa varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije, z grožnjo, da bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 20.000,00 SIT, če tožnik svoje obveznosti ne bo prostovoljno izpolnil.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, da je prišlo do absolutnega zastaranja pregona prekrška in s tem tudi pravice do vodenja postopka in izrekanja sankcij. Navedlo je, da je odločba o prekršku Republiškega senata za prekrške postala pravnomočna z dnem seje senata, ki je odločil o pritožbi dne 10.1.1996. Pravnomočnost je nastopila z dnem odločanja o pritožbi in ne z dnem, ko je bila drugostopna odločba vročena tožniku. Zastaranje pregona prekrška torej ni nastopilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Pravnega stališča, da postane meritorna odločba Republiškega senata za prekrške pravnomočna z dnem odločitve o pritožbi in ne z dnem vročitve te odločbe stranki, sodišče ni razložilo in zanj ni navedlo nobenih pravnih razlogov. Zato sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti ter je s tem prekršen procesni zakon. Sodba ne daje tudi nobenega odgovora na tožnikova stališča glede spornega pravnega vprašanja o nastanku pravnomočnosti drugostopne odločbe v postopku o prekršku. Enake pomanjkljivosti ima tudi izpodbijani upravni akt, kar v sodbi ni bilo ugotovljeno. Nadaljnja kršitev pravil postopka pa je nastala s tem, ker sodišče tožniku ni vročilo odgovora na tožbo, ki ga je podala tožena stranka. O njem se tožnik ni mogel izjasniti in mu tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V zadevi o prekršku proti tožniku je nastopilo absolutno zastaranje pravice do vodenja postopka in izrekanja sankcije, in to v postopku na drugi stopnji. Odločba o pritožbi, kot edinem rednem pravnem sredstvu v postopku za prekršek, lahko pravno učinkuje nasproti obdolžencu šele potem, ko mu je vročena. Od vročitve dalje teče tudi rok za prostovoljno izvršitev izrečenega ukrepa. Zakon o prekrških (ZP)

nikjer izrecno ne določa, da bi odločba, izdana v postopku o prekršku, postala pravnomočna z dnem seje pritožbenega organa.

Nasprotno pravnomočnost odločbe je po ZP (člen 252. ZP) urejena enako kot v Zakonu o kazenskem postopku (člen 199. ZKP). Po ZP veljajo za vročanje pisanj ustrezne določbe Zakona o kazenskem postopku. To pa pomeni, da je pravni učinek izdanih odločb v obeh postopkih enak in odločba o postopku o prekršku pravno učinkuje proti obdolžencu šele takrat, ko mu je vročena. Pritožbeno sodišče naj zato navede zakonsko pravno podlago in utemelji stališče, da postane odločba sodnika za prekrške pravnomočna, še preden je bila vročena obdolžencu. Zato predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in spremembo izpodbijane odločbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, razlogom, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi, pa tudi ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Gre za pravno vprašanje, do katerega se je pravilno opredelilo.

Opustitev vročitve odgovora na tožbo po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj se sodišče prve stopnje do trditev v tem odgovoru ni opredeljevalo, ta odgovor pa samo pritrjuje stališču, da postane odločba Republiškega senata za prekrške pravnomočna z dnem seje.

Po določbi 2. odstavka 252. člena Zakona o prekrških, ki je veljal v času odločanja (Uradni list SRS, št. 25/83 in nadaljnji), postane odločba, izdana v postopku za prekrške, pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo, ali ko pritožba ni dopustna. Po določbi 2. odstavka 66. člena navedenega zakona zoper odločbo organa druge stopnje ni pritožbe. Vse citirane določbe, se nanašajo na pravnomočnost, povzemajo določbe 2. odstavka 132. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), veljavnega v času uzakonitve ZP (Uradni list SFRJ 4/77), ki določa "Sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe." Isto določbo ima tudi 129. člen ZKP, ki je veljal v času odločanja v tej zadevi (Uradni list RS, št. 63/94). V kazenskem postopku velja pravilo, da je odločba pritožbenega sodišča, kadar meritorno odloči, pravnomočna z dnem odločitve o pritožbi, zato mora tudi v postopku za prekrške veljati enako pravilo, ker ZP povzema več institutov materialnega in procesnega kazenskega prava. Meritorne odločbe Republiškega senata za prekrške ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom. Postopek o tem je končan. Za prekršek obsojeni storilec ne more več vplivati na postopek. Od dneva pravnomočnosti obsodilne odločbe teče zastaranje izvršitve kazni. Sama vročitev drugostopne odločbe Republiškega senata za prekrške ne vpliva na nastop pravnomočnosti. Gre za administrativno-tehnično opravilo, ki pa odločilno vpliva zgolj na izvršljivost odločbe. Če je bila storilcu izrečena denarna kazen ali varstveni ukrep, pa se je zoper odločbo sodnika za prekrške pritožil, bo rok za plačilo denarne kazni oziroma za izvršitev varstvenega ukrepa glede na določbo 2. odstavka 253. člena ZP začel teči šele z dnem, ko bo storilec prejel drugostopno odločbo, torej ko bo seznanjen z rezultatom svoje pritožbe. Zaradi navedenih razlogov stališče o nastopu pravnomočnosti, ki ga ponuja pritožba, ni pravilno in ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Ker je prvostopno sodišče odločalo samo o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena Zakona o upravnem sporu(ZUS), trpi vsaka stranka svoje stroške.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo.