Appeal allowed; retroactive benefit denial under military invalids law lacks statutory basis. 123 ZVojI prohibits retroactive revocation of established rights.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2054/97-8 z dne 9.11.1999 se spremeni tako, da se tožbi ugodi ter se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 5.6.1997 odpravi.

[JEDRO]

Odločbe po določbi 123. člena ZVojI ni mogoče izdati za nazaj.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.6.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote R./K. z dne 27.6.1996, s katero je ta, na podlagi 1. odstavka 123. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) odločila, da tožniku od 1.1.1996 dalje pripada dodatek za pomoč in postrežbo II. stopnje v višini 46.300,00 SIT in odločila, da tožnik od 1.1.1996 dalje nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka ob reviziji prvostopne odločbe pridobila izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje. Iz navedenega mnenja z dne 3.6.1997 izhaja, da gre pri tožniku za 100 % vojno invalidnost II. skupine zaradi kroničnega glomerulonefritisa, kronične renalne insuficience, nefrogene arterijske hipertenzije in zdravljenja s hemodializo, februarja 1997 pa je bila opravljena presaditev ledvice ter, da tožnik samostojno opravlja vse življenjske funkcije. Zato je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Po določbi 2. odstavka 23. člena je namreč do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje upravičen vojni invalid, ki mu je stalna pomoč in postrežba neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je njegovo zdravstveno stanje spremenilo zaradi presaditve ledvice dne 3.2.1997. Zato mnenje zdravniške komisije II. stopnje, ki je bilo izdelano na podlagi zdravstvenega stanja tožnika po presaditvi ledvice dne 3.2.1997 ne more biti podlaga za odločitev, ne da bi zdravniška komisija ocenila njegovo zdravstveno stanje pred presaditvijo ledvice, to je od 1.1.1996 dalje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvi odstavek 123. člena ZVojI med drugim določa, da o pravici in višini dodatka za pomoč in postrežbo vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in dodatka za postrežbo in tujo pomoč po predpisih o vojaških invalidih do uveljavitve tega zakona, odločijo upravne enote po določbah tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Tožena stranka v ZVojI ni imela podlage za izdajo odločbe s povratnim učinkom od 1.1.1996 dalje. Določba 123. člena ZVojI, ki daje podlago za spremembo dosedanjih prejemkov, namreč ne določa, da se zožijo oziroma ukinejo že uveljavljene pravice za čas pred izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu. Zato po presoji pritožbenega sodišča, ne upravni organ prve stopnje, ne tožena stranka, nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj. Takšno je bilo tudi stališče Ustavnega sodišča RS, ko je ocenjevalo ustavnost nekaterih določb ZVojI (odločba U-I-86/96 z dne 12.12.1996).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2.

odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.