Slovenian Supreme Court dismisses appeal due to insufficient claim value under transitional procedural rules.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeals filed by both parties against the second-instance judgment regarding co-ownership shares and monetary claims. The court determined that the parties' appeal was inadmissible because the assessed value of the non-monetary claim did not meet the threshold required for review under the transitional provisions of the Civil Procedure Act applicable at the time. Consequently, the review court rejected the appeals as not permitted, leaving the lower court's decisions on property shares and debt amounts in force.
Legislator headnote
AI generated3. odst. 382.čl. ZPP; 10.čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku: Under transitional rules, a claim's value for appeal purposes is determined by the law in force at the time of the second-instance judgment if the case was filed before the new law's enactment, requiring the claim to exceed the statutory threshold to be admissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Reviziji se zavržeta.
[JEDRO]
Ker tako v konkretnem primeru ocenjena vrednost nedenarnega zahtevka ne dosega zneska, ki bi po 3. odst. 382.čl. ZPP dopuščal revizijo, je moralo revizijsko sodišče reviziji strank, ki se nanašata na odločitev o omenjenem zahtevku zavreči kot nedovoljeni (392.čl. ZPP). Kolikor se tožničina revizija nanaša tudi na to odločitev sodišča druge stopnje, čeprav tega izrecno ne omenja, bi lahko bila predmet obravnavanja le razlika v znesku 25,00 SIT, ki pa dne 22.5.1992, ko je tožnica zahtevala valorizacijo svojega denarnega zahtevka na 300.000,00 SIT, za pravico do revizije ni zadoščala.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank še parceli št. 5407 in 5408 do celote in parcela št. 1042/1 do 1/4 ter da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 40% in delež toženca 60%. Tožencu je naložilo izstavitev listine, na podlagi katere bo lahko tožnica vpisala svojo solastninsko pravico pri nepremičninah, vpisanih v vl.št. 41, 416 3062 in 3752, vse in na solastninskem deležu do 1/4 na stanovanjski hiši na parc.št.1042/1. Razen tega je naložilo tožencu, da plača tožnici znesek 324,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 7.11.1988 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, da spadata v skupno premoženje še parceli št. 4471 in 5456, je zavrnilo. S popravnim sklepom z dne 16.2.1993 je sodišče prve stopnje izrek glede izstavitve zemljiškoknjižne listine dopolnilo tako, da je pri vl.št. 3752 vneslo še parceli št. 5407 in 5408 ter dodalo tudi izrek o pravdnih stroških. Pritožbe proti odločitvam sodišč prve stopnje sta vložili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbam delno ugodilo in sicer tožničini toliko, da spada v skupno premoženje še parc.št. 5456, toženčevi pa glede deležev tako, da znaša delež tožnice 1/3 in delež toženca 2/3. V skladu s to spremembo je naložilo tožencu le plačilo zneska 299,00 SIT namesto 324,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. V ostalem delu je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.
Obe pravdni stranki vlagata proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo. Tožeča stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in glede deležev potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da iz skupnega premoženja izloči parcelo št. 5456.
Reviziji nista dovoljeni.
Po 10.čl. zadnje novele Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.RS št. 55/92), ki velja od 5.12.1992 dalje, se o reviziji zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, odloči po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. Tožnica je ob vložitvi tožbe dne 30.7.1981 ocenila vrednost svojega zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja, deleža na njem in na izstavitev zemljiškoknjižne listine z zneskom 50.000 tedanjih din (sedaj 5,00 SIT). V času vložitve tožbe je taka vrednost spornega predmeta zadoščala za pravico do revizije. Glede na prehodne določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 69/82) je bila vrednost spornega predmeta po dotedanjih določbah ZPP odločilna le v primeru, če je bila sodba sodišča druge stopnje izdana do uveljavitve novele. V vseh ostalih primerih pa je za pravico do revizije tožnikova ocena vrednosti spornega predmeta morala presegati znesek 50.000 din (sedaj 5,00 SIT). Ker tako v konkretnem primeru ocenjena vrednost nedenarnega zahtevka ne dosega zneska, ki bi po 3. odst. 382.čl. ZPP dopuščal revizijo, je moralo revizijsko sodišče reviziji strank, ki se nanašata na odločitev o omenjenem zahtevku zavreči kot nedovoljeni (392.čl. ZPP).
Sodišči prve in druge stopnje sta odločili tudi o tožničinem denarnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu plačilo zneska 324,00 SIT s prip., sodišče druge stopnje pa je v skladu s spremenjenimi deleži naložilo tožencu le plačilo zneska 299,00 SIT. Kolikor se tožničina revizija nanaša tudi na to odločitev sodišča druge stopnje, čeprav tega izrecno ne omenja, bi lahko bila predmet obravnavanja le razlika v znesku 25,00 SIT, ki pa dne 22.5.1992, ko je tožnica zahtevala valorizacijo svojega denarnega zahtevka na 300.000,00 SIT, za pravico do revizije ni zadoščala. Tožnica je sodbo sodišča prve stopnje izrecno izpodbijala le v delu, ki se je nanašal na odločitev o določenih nepremičninah. Tako tožničina revizija tudi glede njenega denarnega zahtevka ni dovoljena.