Appeal dismissed; late evidence inadmissible as claimant failed to prove inability to present it earlier.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 441/2002-7 z dne 26.8.2003.

[JEDRO]

Tožbene novote so dopustne le, če stranka dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka na prvi stopnji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.9.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote K. z dne 28.5.2002. Z njo je bilo ugotovljeno, da se S.J., roj. 6.1.1893 v P., umrl dne 3.4.1976 v A., S.F., roj. 21.4.1908 v R., umrla 4.10.1994 v A. in S.M., roj. 2.8.1907 v P., umrl dne 9.6.1991 v A., po predpisih o državljanstvu, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92 in 13/94) do svoje smrti niso šteli za jugoslovanske državljane. V obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 554/46, 107/47, 88/48 in 105/48), zaradi česar tožničinih pravnih prednikov utemeljeno ni šteti za jugoslovanske državljane. Njihova nemška narodnost je bila ugotovljena na podlagi podatkov Arhiva RS, po katerih so imenovani vpisani na seznamu optantov za nemški Reich; v zadevi pa tudi ni sporno, da so že pred 4.12.1948 živeli v tujini. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica v postopku pred izdajo prvostopne odločbe izpodbijala tudi domnevo nelojalnosti pravnih prednikov. V ta namen so bile poleg nje kot priče zaslišani M.K., I. in M.Z., ki so lojalnost imenovanih dokazovali s tem, da so slednji govorili slovenski jezik, živeli v sožitju z vaščani ter da izrazitega političnega prepričanja niso imeli. Na tej dejanski podlagi je prvostopno sodišče presodilo, da je pravilen sklep tožene stranke, da z navedenimi okoliščinami ni izkazano kontinuirano lojalno ravnanje tožničinih pravnih prednikov, ki bi izničilo njihovo opcijo za nemški Reich. Tožnica njihovega lojalnega ravnanja ne more dokazovati s "Seznamom preseljenih pripadnikov nemške manjšine v nenemški državi in državljanov Reicha, ki so bili na podlagi Sporazuma, z dne 31.8.1941 preseljeni iz province Ljubljana", ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto (3.

odstavek 14. člena ZUS) oziroma dokaz, ki ga je tožnica imela možnost predlagati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

Tožnica v pritožbi navaja, da je že od leta 1993 dalje brez uspeha iskala podatke o svojih pravnih prednikih. Dobila je le "Seznam preseljenih pripadnikov nemške manjšine v nenemški državi in državljanov Reicha, ki so bili na podlagi Sporazuma, z dne 31.8.1941 preseljeni s province Ljubljana," izdajatelja nemških pooblaščencev za preseljevanje v Ljubljani z julija 1942, za katerega je Arhiv Republike Slovenije zaprosila leta 2002, potem ko je ugotovila, da je tožeča stranka prav tam dobila podatke o njihovi opciji za nemški Reich. Omenjeni seznam dokazuje, da njeni pravni predniki niso prostovoljno zapustili Slovenije. Meni, da bi ga moralo sodišče upoštevati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve sodbe o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeni ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožbene novote so po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS dopustne le izjemoma, če stranka dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka na prvi stopnji. Tožnica pa niti v tožbi niti pozneje do konca postopka na prvi stopnji ni navedla nobenih dejstev oziroma nobenih okoliščin zaradi katerih obravnavanega dokaza sodišču ni predložila pravočasno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.