Supreme Court allows appeal against tax court ruling denying startup tax relief for relocated business.

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 651/97-14 z dne 24.8.1999 ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

[JEDRO]

Za zavezanca, ki je na novo začel opravljati dejavnost, ne šteje tisti zavezanec, ki je dejavnost že opravljal in mu je bila skladno z veljavnimi predpisi že priznana olajšava za začetek opravljanja dejavnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 4.6.1996, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave M. - Pesnica - R. z dne 23.12.1994. Z njo je bila tožniku kot davčnemu zavezancu za davek od dohodkov iz dejavnosti (davek iz dejavnosti) za leto 1993 ugotovljena davčna osnova v višini 20.320.806,00 SIT in od nje odmerjen davek od dejavnosti v znesku 6.750.209,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je tožnik kot zavezanec za davek iz dejavnosti s 1.1.1992 pričel opravljati splošno gradbeno dejavnost v Sloveniji s sedežem v Z.K., ki jo je do tedaj že opravljal v občini Č. na Hrvaškem. Ob dejstvu, da so na ozemlju bivše Jugoslavije nastale nove države, je zgolj preselil sedež iz ene države (Hrvaške) v drugo državo (Slovenijo). Zato se strinja s pravilno presojo davčnih organov, da tožnik kot zavezanec za navedeni davek ni upravičen do začetniške olajšave po 2. odstavku 48. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 - prečiščeno besedilo v nadaljevanju ZDoh), ki gre zavezancem, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost na območjih, ki so s predpisom o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij določena kot območja, za katera veljajo posebni ukrepi. Zato za odločitev niti ni pomembno, ali je bila tožniku po tedaj veljavnih predpisih na Hrvaškem priznana začetniška olajšava.

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov 1.

odstavka 72. člena ZUS navaja, da je glede na 1. odstavek 32. člena ZDoh stališče sodišča prve stopnje, po katerem ni na novo pričel opravljati dejavnost, ampak le preselil sedež dejavnosti iz ene v drugo državo, pravno zmoten. Prvostopenjski davčni organ v odločbi ni obrazložil, zakaj mu ni priznal davčne olajšave po 2. odstavku 48. člena ZDoh, ki jo je uveljavljal v davčni napovedi. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji zakaj ga ni šteti za zavezanca, ki je na novo pričel opravljati dejavnost prezrlo drugo alineo 4. odstavka 48. člena ZDoh, po katerim se za zavezanca, ki je na novo pričel opravljati dejavnost ne šteje zavezanec, ki je že opravljal dejavnost in mu je bila skladno s takratnimi predpisi priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti. Njemu navedena začetniška olajšava na tej podlagi ni bila nikoli priznana. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o stvari oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za odmero davka iz dejavnosti za leto 1993 na podlagi tedaj veljavnega ZDoh, ki je določal, da je zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti zasebnik, ki dosega dobiček z opravljanjem dejavnosti in je vpisan v register na območju Republike Slovenije (1. odstavek 32. člena ZDoh). Zavezancem, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost na območjih, ki so s predpisom o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij, določena kot območja, za katera veljajo posebni ukrepi, se dobiček prvih treh let ni obdavčil. V četrtem letu poslovanja se je obdavčilo 50%, v petem letu poslovanja pa 75% dobička (2. odstavek 48. člena ZDoh). Za zavezanca, ki je na novo pričel opravljati dejavnost, ni štel zavezanec, ki je že opravljal dejavnost in mu je bila skladno s takrat veljavnimi predpisi priznana olajšava za začetek opravljanja dejavnosti (2.

alinea 4. odstavka 48. člena ZDoh).

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 1992 v Sloveniji registriral dejavnost, ki jo je pred tem že opravljal na Hrvaškem. Na tej podlagi mu ni bila priznana davčna olajšava iz 2. alinee 4. odstavka 48. člena ZDoh. Glede na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za (ne)priznanje davčne olajšave po navedeni zakonski določbi, pa po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni bil kot zatrjuje pritožba, ugotovljen še drugi pogoj, ali je bila tožniku kot zavezancu, po predpisih, ki so veljali v času, ko je začel opravljati dejavnost, priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo, izpodbijana sodba pa je nezakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 76. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.