Trademark transfer rejected due to failure to meet cumulative conditions for validity under transitional ZIL provisions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1866/98-11 z dne 25.8.1999.

[JEDRO]

Ker tožnik pravic iz blagovne znamke, priznane pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do 1.3.1994 ni prenesel na urad, niti posredoval najnujnejših podatkov za vzpostavitev podatkovne baze ter dokazila o plačilu vsaj ene pristojbine za njihovo vzdrževanje, je urad zahtevo za prenos in vzdrževanje blagovne znamke (vložene dne 30.7.1997)

zavrgel.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrglo tožbo tožeče stranke proti sklepu tožene stranke z dne 2.11.1998. Z njim je bila zavržena njena zahteva za prenos in vzdrževanje veljavnosti znamke "R.K.", ki je bila priznana pri Zveznem zavodu za patente (ZZP) v Beogradu.

V razlogih je med drugim navedlo, da tožeča stranka pravic iz omenjene znamke ni prenesla na toženo stranko do 1.3.1994, saj je zahtevo za njen prenos in vzdrževanje vložila 30.7.1997. Pravice industrijske lastnine, ki so bile prijavljene ali podeljene pri ZZP (razen označb porekla blaga), pa do navedenega dne (1.3.1994) niso bile prenešene na toženo stranko, so po določbi 2. odstavka 122.

člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL), ki je veljal v času odločanja tožene stranke veljavne, če so bili toženi stranki do 1.3.1994 posredovani najnujnejši podatki za vzpostavitev ustrezne podatkovne baze, ki je omogočala zagotavljanje njihovega varstva od 4.4.1992 dalje z rednim plačevanjem pripadajočih pristojbin za njihovo vzdrževanje v ustreznem deležu upoštevaje datum prijave posamezne pravice pri ZZP (1. točka 2. odstavka 122. člena ZIL) ter če je bila do dneva uveljavitve tega zakona (ZIL) plačana vsaj ena pripadajoča pristojbina za njihovo vzdrževanje (2. točka 2. odstavka 122. člena ZIL). Podatki upravnih spisov potrjujejo pravilno ugotovitev, da tožeča stranka navedenih dokazil oziroma dokumentov toženi stranki ni predložila niti na poseben poziv, ki ji je bil pravilno vročen 19.6.1998 ter da niti ni zaprosila za podaljšanje roka za njihovo predložitev. Ker tožena stranka ni razpolagala s podatki o izpolnjevanju v 2. odstavku 122. člena ZIL predpisanih pogojev (ki morata biti izpolnjena kumulativno) je pravilno odločila, ko je zahtevo tožeče stranke za prenos in vzdrževanje veljavnosti obravnavane blagovne znamke zavrgla. Odločitev tožene stranke pravilno temelji na noveli ZIL, ki je v času odločanja o zadevi (2.11.1998) že veljala (20.12.1997). Po določbah ZUP, ki se uporabljajo v tem postopku, odloča organ po predpisu, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, ZIL pa tega vprašanja posebej ne ureja. Zato je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor o retroaktivni uporabi noveliranega 122. člena ZIL, ki je pogoje za priznanje veljavnosti pravic industrijske lastnine, ki so bile prijavljene ali podeljene pri ZZP uredil drugače, kot do tedaj veljavni predpis.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov navaja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker niti sodišče prve stopnje niti tožena stranka njene zahteve za prenos in vzdrževanje veljavnosti znamke "R.K." priznane pri ZPP dne 30.7.1997, nista presojala po tedaj veljavnem ZIL. Z uveljavitvijo novele ZIL (Uradni list RS, št. 75/97) na kateri temelji v upravnem sporu izpodbijana odločitev, so se pogoji za priznanje veljavnosti pravic industrijske lastnine v njeno škodo spremenili. Novela ZIL, ki pogoje za priznanje veljavnosti pravic industrijske lastnine, ki so bile prenešene na toženo stranko ureja drugače, je bila v njenem primeru uporabljena retroaktivno, kar ustavno ni dopustno (155. člen Ustave RS). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, postopek za prenos pravic pridobljenih oziroma prijavljenih pri ZZP v Beogradu pa nadaljuje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje preizkusilo zakonitost v upravnem sporu izpodbijanega sklepa tožene stranke in obrazloženo odgovorilo na vse tožbene ugovore tožeče stranke. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke so skladni s podatki spisa in z določbami ZIL, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno tožeča stranka s pritožbo, v kateri uveljavlja enake ugovore, kot jih je uveljavljala že v tožbi, pa je sodišče prve stopnje na njih pravilno odgovorilo, ne more uspeti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.