Supreme Court allows appeal, overturns lower court ruling due to unconstitutional foreigner law provisions.

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 139/96-8 z dne 15.11.2000, spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije z dne 15.12.1995, odpravi.

[JEDRO]

Ker je Ustavno sodišče RS med upravnim sporom z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999 odločilo, da je ZTuj v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji za državljane drugih nekdanjih republik Jugoslavije, izpodbijana sodba in odločba tožene stranke pa izhajata iz neustavne določbe, je bilo treba sodbo prvostopnega sodišča spremeniti tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.12.1995, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 16.11.1995, s katero ni bilo ugodeno tožnikovo prošnji za dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka v obravnavni zadevi odločila pravilno in zakonito. Z uveljavitvijo Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I), to je bilo s 25.6.1991, so postali tujci tudi državljani drugih republik tedanje SFRJ, ki do uveljavitve ZTuj niso mogli imeti urejenih pravnih podlag za prebivanje na ozemlju Republike Slovenije v skladu z Zakonom o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) in tudi ne v skladu z dotedanjo slovensko zakonodajo. Po ZTuj pa bi morale te osebe zaprositi za dovoljenje za stalno prebivanje, saj se o tem ne odloča po uradni dolžnosti. Zato tudi ni mogoče uporabiti analogije s 3. odstavkom 82. člena ZTuj, ki se nanaša na osebe, ki so imele status tujca po takratni zvezni zakonodaji. Tudi za tožnika je veljala ureditev iz določbe 1.

odstavka 81. člena ZTuj. Ta je določala, da do dokončnosti odločbe za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe ZTuj ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in v roku šestih mesecev od uveljavite ZTuj zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tega pa tožnik ni storil.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločba nezakonita, ker je o tožbi odločalo Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, čeprav je glede na njegovo prebivališče v C. za to pristojen Oddelek v C. (4. odstavek 7. člena ZUS). Prvostopno sodišče je tudi uporabilo določbe ZTuj, ki pa so v neskladju z Ustavo RS glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999. Upravni akt je ničen, saj tožnik ni vložil prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje, ampak le urgenco z dne 11.1.1995 za izvršitev dolžnega uradnega dejanja, zato je prvostopna odločba izdana brez zahteve stranke. Pritožbeni organ bi moral zato upoštevati tožnikovo pritožbo in na podlagi 1. odstavka 241. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86 izreči prvostopno odločbo za nično. Zato predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba in oba upravna akta v obravnavani zadevi temeljijo na ZTuj. Pred izdajo izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča je Ustavno sodišče Republike Slovenije presojalo ustavnost ZTUj. Z odločbo, opr. št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št.

14/99), je odločilo, da je ZTuj v neskladju z Ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2.

odstavka 81. člena ZTuj po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna (1. točka izreka); odločilo je, da je ugotovljeno neskladnost zakonodajalec dolžan odpraviti v šestih mesecih od dneva objave navedene odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (3. točka izreka) ter da se do odprave ugotovljene neskladnosti zoper državljane druge republike nekdanje SFRJ ne sme izreči ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena ZTuj, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in v Republike Sloveniji tudi dejansko živi (4. točka).

V zvezi s to odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije je bil sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01, ZUSDDD), ki pa je bil tudi že predmet presoje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (odločba, opr. št. U-I-246/02 z dne 3.4.2003).

Po 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94 in 64/2001) pa se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Ker glede na navedeno ni več pravne podlage, na kateri temelji odločba tožene stranke, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS odločilo tako, da je pritožbi ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. V ponovljenem postopku pa bo treba med drugim ugotoviti tudi, ali se tožnikova urgenca z dne 11. 1. 1995 sploh lahko šteje za vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Ker je v obravnavanem primeru sporno prav tožnikovo stalno prebivališče, je glede na določbo 5. odstavka 7. člena ZUS po presoji pritožbenega sodišča o tožnikovi tožbi pravilno odločalo upravno sodišče na sedežu.