Inheritance claim denied for cohabitation lasting only six months despite community acceptance.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V konkretnem primeru niti po zatrjevanju tožnice ni bilo nobenih takšnih izjemnih okoliščin, da bi bilo mogoče kljub kratkemu obdobju ugotoviti trajnejšo življenjsko skupnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica živela s toženčevim očetom (umrlim dne 28.5.1991) v dalj časa trajajoči izvenzakonski skupnosti ter da ima zato dedno pravico po njem. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da toženčevo pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče druge stopnje napačno razlaga določbi 10. člena zakona o dedovanju in 12. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o dedovanju v 10. členu ne predpisuje časa trajanja izvenzakonske skupnosti. To je prepuščeno sodiščem, ki morajo pri odločanju upoštevati tudi drugi okoliščine. Poudarja, da je bila intenzivnost tožničine življenjske skupnosti s toženčevim očetom taka, da jo je okolica sprejemala kot zakonsko zvezo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje izhaja, da sta se tožnica in toženčev oče spoznala v maju 1990, da sta začela živeti skupaj v juniju 1990 in sicer sta bila najprej pri tožnici, v novembru istega leta pa se je tožnica na pobudo toženčevega očeta preselila k njemu. V maju leta 1991 je umrl. V času skupnega življenja sta vodila skupno gospodinjstvo in si medsebojno pomagala, denar pa sta imela vsak svoj. Sodišče druge stopnje je spričo navedenih okoliščin utemeljeno zaključilo, da tožnica s toženčevim očetom ni živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, kakršna bi bila potrebna, da bi lahko po 10. členu zakona o dedovanju pridobila dedno pravico. Utemeljeno je pri tem pudarilo kratek čas trajanja skupnega življenja. To je trajalo približno eno leto oz. na domu toženčevega očeta, kjer sta končno živela, le šest mesecev. V konkretnem primeru niti po zatrjevanju tožnice ni bilo nobenih takšnih izjemnih okoliščin, da bi bilo mogoče kljub kratkemu obdobju ugotoviti trajnejšo življenjsko skupnost. V reviziji poudarjene okoliščine, kako je na skupnost reagiralo okolje in kakšen odnos je do tožnice imela zapustnikova družina za časa njegovega življenja, zlasti pa po njegovi smrti, za razsojo zadeve ne morejo biti odločilne.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).